Zadnji dan v letu 2017 sem se napotil na mojo ljubo razgledno Hosto. Na njenem vrhu sem obstal in zrl to lepoto pa tudi njeno uničenje pod njo. Pogled mi je obstal na delcu gozda, ki je bil nekdaj veliko večji, a je bil žrtvovan za napredek naše občine. Nič nimam zoper napredek, a vame se je naselila globoka žalost nad izgubljenim, potkami in hostami, po katerih sem samoten hodil, utrgal kakšno gobo, preskakoval živahne vijugave potočke, sedaj pa tega ni več, tam stoji sodobni Babilon. Od njega se mi je dvignil pogled na vzpenjajoče se gore, njihove vrhove, na katere sem se povzpel, vnovič nanje zahrepenel. Razžaloščen nad izgubljenim in hvaležen nad ohranjenim sem se vrnil domov in iz mene se je izlila ta pesem, meditacija, samospraševanje. Verjetno ta hip edinega v komendski občini, kajti večina ljudi že hrupno praznuje slovo starega leta, pozdravlja prihod novega. Meni pa srce in duša ne dasta miru, se moram iztožiti, skorajda izjokati. Kot leta 1988 v moskovskem Podmoskovlju, kjer sem iz hotela zrl, kako strele parajo nebo, nevihta besni nad takrat še komunistično sovjetsko prestolnico. Bilo je to tistega leta, ko je Rusija praznovala 1000-letnico pokristjanjenja, se je kijevski knez sveti Vladimir dal krstiti, za njim pa v Dnjepru (Ukrajinci mu pravijo Dnipro) njegovi podaniki. Tudi ta kraj sem obiskal, danes pa Hosto. Ob spominu na obisk (romanje) po poteh sv. Vladimirja, še prej Moskve, Leningrada in Zagorska, starega sedeža Ruske pravoslavne cerkve, ter na današnji sprehod se mi je porodila tale pesem. Sodobna inačica Gregorčičeve pesmi Soči, ki jo je tako lepo ob 10-letnici Medgeneracijskega društva Komenda recitirala Ivica Ogorevc s Križa. Moja je sicer drugačna, v prostem stihu, a na videz podobna Soči, le da se dogaja na bregovih vsega spoštovanja vredne prareke Pšate, kot jo je poimenoval pesnik Tone Rode. Napisal sem jo na hitro, je še torzo, a vendar izraža strah, da se ob njej ne bi kaj takega dogajalo, kot se je ob Soči. Ne da bi tekla kri, marveč da bi bilo kdaj zaradi človeške preuranjenosti in hlapčevanja t. i. napredku konec tega raja, kolikor ga je še ostalo na Hosti in pod njo. Upajmo, da nam bo ostal ...  Pa naj jo zapojem. Vsaj sam zase ta večer. Žalostnega srca, a vendar vesel, da so še poti, po katerih lahko mirno hodim, pojem z gozdnimi pticami, se pogovarjam z drevesi. Ko boste šli jutri v gozd, naredite tako še vi. Zagotavljam vam, da se boste vrnili domov drugačnih misli, glave, srca in duha. Ozdravljeni od nepotrebnih novotarij, umirjeni, z dlami in tudi srcem na dlani zemlje. 
P. S.: Fotografija je simbolična, posneta že pred dnevi.

Žalostinka za Podhostovlje

Zaprem oči in se zamislim:

tu Pšata, tam jelša, topol in hrast,
naprej pa ovinek,

za njim razpadajoči mlin brez rakev in mlinskega kolesa.

Le Mlinščica še teče pod njim.

Bore malo je ostalo od okolja moje vasi,

a še tej grozi velika črna ptica, 

da bo izkljuvala še tisto malo lepega, kar imamo.

Pokopljejo naj me kar pod to smreko, je pokazal kmet izpod Menine.

Kam pa naj mene in moje sanje, sanje vaščanov?

Najraje bi videl, da moj pepel raztresejo po planinah, je dejal gornik.

Lukovega so že pod Hosto.

In vendar ima vsakdo pravico do življenja in sanj.

Zakaj je ne bi imele tudi jelše, topoli in hrasti,

se vsako leto znova olistali, sklenili v vejnati krog,
in v vetru zaplesali kolo v pozdrav Vesni brez strahu pred Morano,

merilci z metri, težko topotajočimi stroji in v vročini preklinjajočimi južnjaki:

Bes te plentaj …  

Kdaj bo že konec te naše tlake v Suhem dolu za borne Darsove stotake,

ki odšumevajo pesem slovesa od Hostnikove njive, Povudnikovega travnika,

Bezlove senožeti …

Morana, odidi že od nas.

Čakajoča na Strmci,

pogledujoča proti Vodicam, Žejam, Suhadolam, Topolam.

Izberi si drugo opazovališče in preročišče.

Nam si prizadejala že preveč hudega.

Prevarantka obljube in dekla pogube.

Pusti nas še malo sanjati v miru in spominu,

kako je bilo nekdaj lepo,

ko tukaj še niso hreščali stroji,

njihovi upravljalci jeklenih obrazov neusmiljeno orali, podirali in odstranjevali

trate, njive, jelšin gozdič,

uničevali, kar smo s tolikšno muko gradili,

še prej pa sejali, kosili in želi.

Vse to bo zgrmelo v kilometrski grob brez okostnjakov.

To boste ve trave, pšenica, rž, ajda,

tisočera drevesa, pota, stezice

studenčki, potočki in obrežje prareke Pešate,

žrtvovani na oltarju napredka,

podsuti v grob večnega odbitka,

brez kamna spomina,

brez molitve in pokropitve z žegnano vodo,

le na delčku preperelega traku bo pisalo:

Jovo, danas si ti na broju za marendo,

na drugem koncu p …

vmes pa: DARS GRADI ZA VAS.

Ali res, ali res žolna tolče v nagnito deblo,

edina še vztraja na predolgi hrastovi veji,

pogledujoča na hrumečo reko pod seboj,
valečo se v nedogled,
iz dneva v dan, iz noči v noč,
nikdar in nikamor izlito, 
kot človek, ki jo je pognal v tek.
Bogec, ki bi bil rad Bog, 
a je na koncu le U-bog.