Društvo sv. Jakoba Kamnik pod predsedstvom neutrudne dr. Marjete Humar poleg številnih kulturnih prireditev in srečanj skrbi tudi za izlete in romanja po Sloveniji, zamejstvu in drugih območjih, povezanih z zgodovino Slovencev. Še posebej Karantanskih Slovencev in njihovih naslednikov na tleh sedanje avstrijske zvezne dežele Koroške. Tja se je po letu 2019 vnovič odpravilo 7. septembra v ranih jutranjih urah. Program romanja (s popotniki je bil tudi kamniški frančiškan p. Franci Seničar, ki je ob koncu maševal v cerkvi sv. Tiburcija v Molcu /Molzbichlu) je pripravil umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj, izvrsten vodnik in odličen poznavalec zgodovinskih, arhitekturnih in umetnostnih zakladov ter zanimivosti avstrijske Koroške.

Udeleženci so dobro vedeli, da se z njim splača iti kamorkoli, kajti vedno jih obogati s svojim velikim znanjem, pa tudi razveseli s kakšno pripovedjo.Tokrat jih je z obrazložitvijo, kdaj in kje se najprej naredi korak z levo nogo, zakaj imajo ženske preklana krila na levi strani, kaj pomeni delovati na levici oz. desnici. To so tisti »ocvirki«, ki obogatijo turistično-romarsko ponudbo, si jih ljudje hitro in dobro zapomnijo, lajšajo kdaj naporno pot.

Tokratna je bila osredinjena na kraje okrog Beljaka in Špitala, kamor redko zaide popotnik, razen če dobro ve, kam in zakaj. Nekateri, med njimi popotnik in romar Vido Kregar, jih dobro poznajo, so med vožnjo podatke o njih stresali kot iz rokava. Še posebej, ker so jih, kot Vido, prehodili.

Pri spominski plošči Prešernovi materi Mini

Romarji so se najprej ustavili pri sedanji podružnični cerkvi sv. Ruperta pri Beljaku (St. Ruprecht bei Villach), prvič omenjeni že leta 860, in si od zunaj ogledali njene romanske, gotske in baročne prvine. Posebno pozornost jim je zbudila spominska plošča Mini Prešeren (1774 – 1842), rojeni Svetina, iz sosednje Žirovnice, nesrečni materi največjega slovenskega pesnika, ki se je zaradi grobega zeta Jožeta Vovka po njegovem prevzemu gospodarjenja na Ribčovi domačiji v Vrbi zatekla k sinu duhovniku Juriju, župniku pri Sv. Rupertu, kjer mu je gospodinjila, njen mož Šimen (Simon)pa k bratu duhovniku Francu Prešernu na Skaručno, kjer je umrl septembra 1938.

Marija je bila zelo izobražena, saj jo je oče poslal za eno leto v šolo v Beljaku, kjer se je naučila brati in pisati ter nemščine, pri uršulinkah v Ljubljani pa še vsega drugega.

Raziskala je korenine Prešernovega rodu in ugotovila, da so v sorodu z ljubljanskim proštom Janezom Krstnikom Prešernom, ki je zapustil precejšnjo vsoto denarja za Prešernovo štipendijo, je to, dokler se ni odrekel študiju bogoslovja, užival tudi France Prešeren.

Njena velika bolečina je bila, da sin France ni postal duhovnik. Jo je pa kljub temu imel zelo rad. Ko je zvedel za njeno smrt, so ga oblile solze. Pokopali naj bi jo desno od vhoda v cerkev. Občina Žirovnica in Župnija Breznica sta ji ob 150. obletnici sinove smrti postavili spominsko ploščo.

Kot zanimivost naj še omenimo, da je bila cerkev sv. Ruperta v času renesanse (leta 1616) izročena ljubljanskemu stolnemu kapitlju, leta 1773 pa pripojena bližnji beljaški župniji.

Ob globokem in temnem Miljskem jezeru

Romarji so se zatem ustavili v Milju (Millstatu) ob Miljskem jezeru, drugem največjem na avstrijskem Koroškem, kjer so si ogledali romansko-gotski samostan, eno najpomembnejših zgradb te dobe na avstrijskem Koroškem. V njem so najprej živeli benediktinci, leta 1469 so jih nasledili člani viteškega reda sv. Jurija, te pa leta 1598 jezuiti. Samostan je bil v visokem srednjem veku pomembno misijonsko, duhovno in kulturno središče zgornje Koroške. Leta 1773 ga je razpustil cesar Jožef II. Ustanovila sta ga grof Aribo II. (1024-1102) in njegov brat Poto na svojih posestvih v Koroški vojvodini. Samostan  omenja listina iz leta 1122, ki jo je izdal papež Kalist II.

Legenda govori o slovanskem knezu Domitianu, karantanskem vojvodu, ki naj bi v sveti jezi, ko je njegov sin utonil v nevihti v Miljskem jezeru, zbral tisoč lesenih kipov poganskih božanstev in jih pometal v jezero. Blizu kraja, kjer naj bi sin utonil, je po izpraznitvi jezera postavil cerkev, še prej se je dal krstiti. Če je bilo res tako (resni zgodovinarji to zanikajo), potem naj bi bila prva cerkev v kraju že veliko prej, kar naj bi potrjevali tudi najdeni artefakti okoli samostana iz karolinškega obdobja, nastanek Millstatta pa naj bi segal celo v pozno 8. stoletje, to je obdobje pokristjanjevanja Slovanov. Z evangelizacijo je začel škof Modest, ki ga je s tem namenom poslal škof sv. Virgil iz Salzburga. V Miljah se Domicijana slovesno spominjajo 5. februarja, jezuiti pa kljub vsemu niso uspeli, da bi ga v Rimu povzdignili na oltar.

V starosvetno cerkev vodi izjemen romanski portal iz leta 1170. Glavni oltar je iz leta 1648, ko so samostan in cerkev imeli v posesti jezuiti.

V omenjeni cerkvi z romanskimi, gotskimi in renesančnimi znamenitostmi, je pevka solistka Darja Resnik Debevc zapela Ave Marijo Luigija Luzija, vsi romarji skupaj pa Marija Pomagaj.

V  Sovodnjah, drugem najstarejšem koroškem mestecu

V 11. stoletju so ga ustanovili salzburški škofje kot zaščito prelaza Katschberg. Ustanovil ga je nadškofEberhard von Regensberg (1200-1246), prvič pa je omenjen leta 1252. Leta 1346 je dobil mestne pravice. Pred njim naj bi bilanajprej rimska cestna postaja ob poti proti Salzburgu. Sovodnje so znane tudi po tem, da je leta 1773 okrajno sodišče mučilo in obsodilo na smrt zastrupljevalko Evo Faschaunerin, zadnjo žrtev inkvizicije na območju sedanje Avstrije, ter od leta 1982 po muzeju avtomobilov znamke Porsche.

Sprehodili smo se skozi to lepo in slikovito mesto, si ogledali obojna mestna vrata in sramotilni steber. Nekateri smo se podali do odprte poznogotske župnijske cerkve, naši pogledi pa so se dvignili tudi do mogočnega gradu visoko nad mestom.

Mogočna palača Porcia v Špitalu je bila, žal, zaprta

Nazaj grede smo popotniki občudovali od zunaj (žal zaprto) mogočno renesančno palačo Porcia v Špitalu (Spittal), zadnji postanek pa naredili v Molcu (Molzbichlu), kjer smo se zbrali k maši v cerkvi sv. Tiburzija. Prvotni zavetnik cerkve je bil diakon Nonozij, na katerega spominja izvirna nagrobna plošča v latinščini iz leta 533, danes vzidana v novo oltarno menzo. Ob njej je maševal p. Franci Seničar, v nagovoru pred mašo pa spomnil na velik pomen odkrivanja in spoznavanja pomembnih krajev, povezanih s Karantanskimi Slovenci, Slovaniin pokristjanjevanjem z misijonarji, ki so jih tja pošiljali iz Salzburga. Pred mašo je Darja Resnik Debevc prebrala svojo pesem z naslovom Zibelka davnine in z njo spomnila na zgodovino onkraj Karavank. Pod vodstvom domače vodnice  smo si ogledali bližnji arheološki muzej z bogato dokumentirano preteklostjo tega svetega kraja.

Utrjujmo nadaljnje vezi z rojaki na avstrijskem Koroškem

V Kamnik smo se zadovoljni vrnili malo pred 20. uro. Videli in zvedeli smo veliko, imeli pa tudi srečno s prekrasnim vremenom, da smo med vožnjo lahko uživali v pogledih na prelepo koroško pokrajino, vasi in mesta, hribovske kmetije in planine, ki bi bile lahko naše, vsaj južno od reke Drave, pa so mogočniki sklenili drugače. Danes, žal, slovenščina in slovenstvo zamirata, obujamo pa jih lahko in je to tudi potrebno, s takšnimi izleti in romanji, kot je bilo tokratno.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič