Sam sem se danes, ker sem zgolj mali človek in ne mislim z Jezusovo glavo. Ali je res Božja volja, da mi bodo pozeble breskve, hruške in jablane, pa češnja, ki je že začela odpirati svoje cvetne popke? Tako lepo je vse kazalo, sedaj pa ta nepotrebni sneg, ki že upogiba veje, jih bo kmalu začel lomiti. Na zunaj idilična podoba, ko sneg prekriva veje sadnega drevja. Kot pri človeku: na zunaj vse lepo, znotraj pa … V Delu preberem zaskrbljujočo novico, s kakšnimi težavami se zaradi covida-19 srečujejo študenti. Razveseli me prispevek o mojem priljubljenem pesniku Charlesu Baudelairu ob 200. obletnici njegovega rojstva. Škoda, da je tako kratek; veliko raje bi videl, da bi ga bilo za celo stran namesto vsakodnevnih političnih preklarij, metanja polen pod noge sedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, velikega hrupa opozicije, ko izkorišča težave sedanje vlade za vihtenje bičev nad njo, namesto da bi ji pomagala pri reševanju tolikih težav vključno z epidemijo. Pomislim na to, kaj bi bilo, če bi premier Janša rekel: V redu, en mesec vam dajem na pokušnjo, da lahko delate, kar želite, govorite, obetate svoje rešitve, te tudi najdete.
Nikakor ne zagovarjam Janše, saj sem apolitičen človek, a kdo ima danes v Sloveniji v rokah zlato jabolko, da bi ga pretopil v lajšanje slovenskih težav, zlato ptico, ki bi nas dvignila nad vse, kar se zaskrbljujočega, žalostnega in pretresljivega dogaja pri nas. Še škofje je nimajo, ko morajo nagovarjati vernike (in vse Slovence) prek javnih občil, pa bi imeli rešitve politiki, ki jim je prva zadeva ukvarjanje s politiko, pozabljajo pa na malega slovenskega človeka. Res bi mora vstati iz groba naš Peter Pavel Glavar, pa Janez Evangelist Krek, pa naš prvi blaženi škof Anton Martin Slomšek. Ti bi hitro našli rešitve, ker bi najprej pomislili, kaj bi naredili dobrega za malega slovenskega človeka, nase pa pozabljali. A kaj, ko ljudje nočemo pravih rešitev, nasedamo obljubam, se prodajamo za krožnik predvolilnih obljub, izogibamo cepljenju zoper covid-19, se bojimo cepljenja s cepivom AstraZenece, bi se raje s cepivom Pfizer ali katerim drugim. Kdo pa se je upiral, ko so nas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja cepili zoper črne koze? Ta reče tako, oni drugače, tuji strokovnjaki svarijo, da bomo, če se bomo cepili, kot človeštvo izgubili imunost pred boleznimi (verjetno smo jo že, ko kar goltamo zdravila?), RTV in časopisi razgrevajo strasti, kajti gre za gledalce, poslušalce, naročnike … Zato »bombardirajo« slovenski trg z vsemi mogočimi novicami od tega, kdo bo letos boljši v kolesarjenju: ali naš komendski »junak« Tadej Pogačar ali zasavski »heroj« Primož Roglič; da se Putinu obetata še dva predsedniška mandata, da bo danes tudi na obali lahko snežilo …
Raje kot na to pomislim na včerajšnjo jutranjo Božjo besedo Opravičenje po veri (Rim 3, 21–30) in današnjo Izročilo starih (Mt 15,1–20). V njej najdem resnično nekaj dobrega pa tudi svarilnega zase. In v odlični knjigi založbe Družina Sin človekov, ki jo je napisal ruski menih Aleksander Men. Že dolgo nisem bral tako dobre knjige, razen ob svojem godu roman poljskega pisatelja Jana Dobraczynskega Očetova senca o svetem Jožefu. Res je, kot trdi pesnik in pisatelj Josip Osti, da je branje knjige kakor novo življenje: »Vsaka prebrana knjiga je zame še eno življenje.« (Krmarjenje med čermi vprašanj in odgovorov, str. 184). Veliko pričakujem tudi od nove knjige Jordana Petersona Onkraj reda – Še dvanajst pravil za življenje. Posebej mi je všeč, da v njej odkrito spregovori tudi o težavah, ki so ga nazadnje trle, kako se je zdravil zaradi depresije. Čisto drugače je, če pisatelj, psiholog ali psihiater izhaja iz tega, kar je sam doživel in prebolel, kot pa iz nečesa umišljenega.
Vendar mora vsakdo, če hoče iti naprej, preživeti, biti kos vsemu, kar se mu nasipa na življenjsko pot, kdaj poseči tudi po čem lepem: prisluhniti dobri skladbi, prebrati spodbudno knjigo, iti v naravo, kot sem šel tudi sam na veliko noč in na velikonočni ponedeljek. Ker nisem smel zaradi »zaprtja države« ob tretjem valu covida-19 k ljudem, sem jo mahnil v bližnji gozd. Pot v Emavs sem nadomestil s potjo k naravi in s tem k samemu sebi. Kar neslo me je po gozdnih poteh! Kot mnoge sprehajalce. Umaknil sem se jim v strmine, a tudi tu sem koga srečal. Vsi so bili brez zaščitnih mask. Sam sem si jo nadel ob srečanjih z njimi, kajti močan veter je tudi (aerosolno) prenašal okužbo. Preveč je bilo že okuženih v moji (naši) bližini, da bi tvegal.
Žal sem moral kar na hišnih stopnicah izreči praznična voščila svojemu znancu in prijatelju umetniku Albinu, ki me je razveselil z lepim pa tudi okusnim darilom; sam sem se mu oddolžil s svojo knjigo Radostnice. Obljubil sem mu, da ga obiščeva z ženo Marto dva tedna po drugem odmerku cepiva. Sem si pa v spominsko knjigo zapisal njegov moder izrek: Človek naredi toliko, kolikor je priden! On je kot ljudski slikar in restavrator zelo veliko. Še vedno dela pri 83 letih. Ne sloni, kot jih je veliko tudi pretekle dni, ob ograjah gostiln z izgovorom, da gredo le na kavico, in ob debati, kdo bi v prihodnosti bolje vodil Slovenijo: ali Fajonova ali Zorčič, ne zija v kelnarico, ne obupuje zaradi epidemije, marveč raje riše svoje ljube konje, ptice, znamenja. S tem polno živi! Tega želim tudi vsem, ki se vam bo zljubilo brati te vrstice. V trdnem upanju, da bo za današnjim snegom, napovedano zmrzaljo napočilo lepo in toplo vreme, ko bomo spet lahko šli v naravo.
Zakaj nas ta »udarja«, pa v času čistilnih akcij premislimo tudi mi, kaj vse odvažamo in odlagamo v njej. Nekajurna čistilna akcija je pesek v oči, če ne bomo temeljito spremenili svojega odnosa do okolja, se bomo zaman spraševali, zakaj tako težko dihamo, se jezili, ko bomo s svojimi novimi pohodnimi čevlji stopili na razbito odvrženo marmorno ploščo, se zataknili ob polomljeno vejo, ki jo je takšno pustil sprehajalec pred nami. Ko sem se te dni sprehajal ob meni tako ljubi reki Pšati, kar nisem mogel verjeti, kaj vse ljudje odlagajo ob njej. To se sedaj še vidi, ko tega ni prerasla trava, a bo ostalo za vedno kot tujek v naravi. Tujki pa si vse bolj postajamo tudi ljudje. Zato je bil na velikonočni ponedeljek zelo upravičen poziv: dvignimo telefon in pokličemo znanca ali sorodnika, s katerim že dolgo nismo govorili, ga razveselimo s svojim zanimanjem zanj in s toplo besedo. Bodimo si bliže, pomagajmo drug drugemu iz osame, se zavedajmo, da če mi zmoremo premagati, kar povzroča epidemija, mogoče drugi tega ne zna in ne zmore tako dobro kot mi. Iz enoletne izkušnje in preizkušnje bi se lahko naučili več kot smo se. Ne zgolj čakali, kdaj bomo šli lahko spet na morje ali na Madeiro, k »Lenčki« na dobro kosilo, k znancu z novim mercedesom, k novi partnerki v novi trenirki … Že trojni val epidemije je velika in resna preizkušnja za vse.
Uspešni bomo, tudi na politični, družbeni in cerkveni ravni, če bomo složni, držali skupaj in delali po najboljših močeh in sposobnostih. Videli najprej drugega, ne le sebe! Marsikdo dela tako, čeprav je to težko. Izjave, kot sovaščanova: »Jaz bi kar ustrelil Janšo!« ne vodijo na pravo pot in v pravo smer. Evangelist Matej resno svari: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust.« (Mt, 15, 11). Res se lahko zamislimo ob tem, kaj vse prihaja iz ust in src Slovencev in nas vse omadežuje. Veliko grdega, hudega, umazanega, grešnega. Ali je res tako težko biti dober, razumevajoč, odprt do bližnjega …? Naj bo to naša pot po veliki noči 2021! Snežna belina naj kot pokrajino očisti tudi nas. Škodo, ki jo bomo utrpeli zaradi zmrzali, pa vzemimo kot novo preizkušnjo, da narava ne le daje, marveč kdaj tudi vzame, da smo pred njo nemočni in da je prav, da začnemo premagovati svoje slabosti. Marija Magdalena v včerajšnjem filmu jih je uspešno, zato je bila nazadnje tudi nagrajena. Nagrajen pa je bil tudi Primož Roglič na prvi dirki po Baskiji. Ker je po zadnjih hudih padcih stisnil zobe, še bolj treniral, zaupal vase in verjel, da je mogoče premagati tudi samega sebe. To je najslajša zmaga! Naj nam velika noč da moči za to!
Foto: Jožef Pavlič
