Oktober. Mesec oktober. Ja, v mesecu oktobru bi moj, naš Dušan, praznoval rojstni dan. 47. rojstni dan.
Na svet je prijokal mami Mariji in očetu Dušanu. Pridni, delavni, skrbni starši. Imel pa je še dva mlajša brata, Matjaža in Aleša. Ja, trije fantje, ki so v mladosti noreli po vasi z motorji. Oh, ne samo motorji, tudi avti. Ja, z avti po "hosti". Tako mi jo govoril on. Dušan. Bil je tudi v vojski. V Ptuju. Res je, navadil se je postlati posteljo.
Izučil se je za avtomehanika, kasneje pa je naredil tudi izpit za kamion. Priden, zelo. Iz sebe je naredil ogromno.
S prijateljem je sedel v lokalu, na terasi. Zagledam ga. Nasmeh. Pogled, iskren. Ja, namehnem se nazaj. Pogledam še enkrat, in zopet, ja, čutim ... Ne samo ljubezen, tudi toplino, srčnost.
Skupaj sva spoznala življenje zaljubljenosti. Luštna leta. Seveda, ljubezen je luštna stvar.
Se ve tudi, da je življenje kot cesta, vendar ta cesta ima ogromno izvozov, semaforjev, križišč. In tudi midva sva skozi to najino življensko cesto v hudih časih pristopila en k drugemu in preizkusila tudi grenke poti te ceste. En drugemu sva šla naproti tudi v manj prijetnih trenutkih. To je preizkušnja. Velika. Oh, ko sva to premagala, se nama je svet odprl še bolj.
Dušan, delaven, priden, ustrežljiv. Rad je delal, imel je neizmerno ljubezen do gradbenih strojev, težke mehanizacije. Na tisoče izkopov za hiše je naredil, da ne govorim o cestah, pa priprave tal za asfalt in ostalo. Rad mi je o tem pripovedoval. Zanimivo mi je bilo. Njegov glas je kar pel, ko je delo dobro opravil. Vesten človek je bil, svoje delo je hotel vedno opraviti tako, da je bila stranka zadovoljna. In vedno je bila. In on.
Njegove pridne roke in najina volja naju je pripravila, da sva prišla do skupnega življenja v najinem "gnezdecu" na Vrzdencu. Oooo, svoboda za naju, pač tako je, luštno. In seveda leta gredo. Pač vsakdanje življenje. Hmmm, čakajte malo, gnezdece imata, skupaj sta že mnogo let, kaj pa otroci? Tradicionalni slovenski stavek ...
Ja, tudi v tej življenjski preizkušnji sva se objela, pogovorila, in On, Dušan, je zopet pokazal svojo srčnost, njegovo samozavest, močno voljo. Podala sva se v usodo. Bo uspelo, ne bo uspelo? Da ali ne. Z vsem sva se strinjala. Preizkusila. Ni uspelo. Solze. Samo jaz in on. Bil mi je v pozitivno oporo. Dober človek je bil.
Prišel je trenutek sreče. Uspelo nama je. Nepopisen trenutek, zopet solze, tokrat solze veselja. Nekaj najlepšega. Je to sploh mogoče? Ja, je, najina Manca. On ji je izbral ime, lepo ime. Življenje, radost, ljubezen. Lepo, zelo lepo. Minevajo dnevi, nova spoznanja, novo življenje. Dušan je stal ob strani, seveda z vsem srcem, kot je znal in zmogel.
Pa vendar, oh, kako rad je delal, bil priden, skrben, da smo na toplem ... A ta njegova tišina, to njegovo zatiranje čustev, zaskrbljenost, negotovost. Bil je človek, ki nikoli ni hotel obremenjevati ljudi. Bil je samosvoj, kot češ, vse bom uredil sam. Trudil se je do zadnjega. Kapo dol, od kod mu moč. Zopet je prišel trenutek življenjske preizkušnje, ki jo je že preizkusil. Tokrat ni zmogel. Kaj? Pa ne! Zakaj?
Vem veliko. To, da naju je imel zelo rad, vem, da nama je pokazal vso ljubezen. Trudil se je. Vem, da naju čuva na vsakem koraku in vem, da me je spoštoval. In vem, da bo za vedno ostal v najinem srčku. Vedno in povsod, in vsem, ki so ga imeli radi. In vem, da je takih veliko.
Ja, življenje je tu pa tam. Jaz in ti in vi, ki to beremo smo zdaj tu in moram iti naprej, vsi. Ati, za Manco si zvezdica, včasih metulj tudi ptiček ali rožica ali medvedek. Zame si sonce. Veliko si me naučil, modrih nasvetov dal. Čeprav ni svetlobe, je pa žarek. Na vsakem koraku čutim tvoj topel žareč žarek sonca.
Tvoji
