Varovance popeljali v čas dopisovanja

Horjul, 20. februar – Kulturno društvo Stara Vrhnika je varovance doma starejših občanov Horjul z igrano družinsko zgodbo Bilo je nekoč vrnilo v njihov čas – čas, ko je imelo pisanje pisem popolnoma drugačen pomen in vrednost.

Pisma, ki so jih pisali naši predniki, so za nekatere danes le še spomin na stare čase, za starejše pa sentimentalen spomin na lepe dni. Dni, ko je pisanje pisem zahtevalo svoj čas in pozornost, njihov prejem pa posebno pričakovanje in vznemirjenje, saj so pisma prinašala dobre, včasih pa žalostne novice. Današnji čas je s tega gledišča popolnoma drugačen. Večino časa se sporazumevamo kar prek mobilnega telefona, SMS-sporočil in elektronske pošte. Sporočila so največkrat kratka in suhoparna, v njih je le malo prostora za izražanje čustev, ki so del človekovega življenjskega kroga. Čas naglice in neprestanega hitenja nas je posrkal vase in mi smo se mu prilagodili. Starejši ljudje temu le stežka sledijo in se v sodobnosti ne počutijo vedno najbolje, zato vsaj z mislimi radi odpotujejo v pretekle dni, ko so jih povezovala pisma.

Zamišljeni in zasanjani obrazi starejših v horjulskem domu upokojencev, ki so z veliko pozornostjo spremljali igro članov Kulturnega društva Stara Vrhnika, so jasno govorili, kako so jim misli odplavale v preteklost. Mnogi so se v družinske zgodbe, ki so jih sporočala pisma Kovačevih, močno vživeli, drugim pa so te le odstrle spomine. Življenjski krog, ki se začne z rojstvom, nadaljuje z odraščanjem in poroko, temu sledi rojstvo otrok in njihovo odraščanje, odhod zdoma, zaključi pa se smrtjo, se je odvil pred njihovimi očmi. Avtorica Katarina Lavš-Mejač, profesorica psihologije, se je pri pisanju opirala na zbirko družinskih pisem in Veliki slovenski spisovnik Henrika Podkrajška iz leta 1919. Pisma je postavila v okvir družinske zgodbe Kovačevih, v okvir njihovega življenjskega kroga. S tem je poskušala gledalcem, tokrat varovancem horjulskega doma, predočiti misel, da se življenje kljub številnim žalostnim izgubam sorodnikov, prijateljev in bližnjih nadaljuje, poleg tega pa je želela v njih obuditi spomin na čas pisem in celo znova vzbuditi željo po pisanju ali dopisovanju. Da so igralci z dobro uprizorjeno igro dosegli tisto, kar je režiserka in avtorica zgodbe želela, dokazuje živ in razveseljujoč podatek, da je kar nekaj gledalcev – varovancev izkazalo željo po dopisovanju. Tako pisma med različnimi domovi starejših, kjer je bila igra uprizorjena, že krožijo, pisma pa znova dobivajo pomembno mesto v človekovi komunikaciji.