"Če se ne bomo spoštovali, se nam ne piše dobro"

Dr. Janez Gril. Verniki po vsej Sloveniji ga dobro poznajo, med drugim je bil dolgoletni urednik Družine. Tudi Topličanom - čeravno v domači dolini že desetletja več ne živi - ni neznan, med drugim je bil pred leti dobitnik grba, najvišjega občinskega priznanja. Pred praznikom spomina na mrtve ga je uredniški odbor povabil k pogovoru za osrednji intervju. Tik pred tem se je vrnil z znane romarske poti v Španiji, za katero, pravi, kondicijo nabira tudi na ta način, da se včasih iz Novega mesta v rodni Bušinec poda kar peš.

Če vas vprašajo, ali ste Topličan, Novomeščan, Dolenjec, Bušinčan … Kaj pravite?
Odvisno, kje sem. Nisem Novomeščan, čeprav živim v Novem mestu. Sem Topličan, doma iz Bušinca, povsod pa se počutim, kot doma

Kako se spominjate svojega otroštva na Bušincu?
Prijetne spomine imam, imel sem lepo otroštvo na kmetiji. Nekega razkošja res nismo imeli, a ni nam bilo hudo. Živeli smo v ritmu kmečkega življenja, ki je bilo prijazno. Odraščal sem v družini treh bratov in sestre, sem najstarejši; en brat je ostal doma, drugi si je hišo zgradil v Podturnu, sestra živi v Dobindolu. Rojstno kmetijo je prevzel bratov sin Klemen, ki dejavnost pelje naprej. Zdaj, ko sem v Novem mestu, se domov vračam pogosteje, tudi prej sem vsaj enkrat mesečno prihajal domov.

Spremljate življenje v naši dolini, v naši občini?
Dolenjske Toplice in vsa občina so se razvile; veliko je sprememb od takrat, ko sem v teh krajih odraščal, napredka sem vesel. Dolenjska ima k sreči še varne službe, imamo podjetja, kot so Krka, Revoz in še nekatera, kar nas v slovenskem povprečju postavlja na neko višje mesto, kar se nekako opaža na vsakem koraku.

Ste hodili v podružnično šolo?
Ne, učil sem se v Dolenjskih Toplicah, kjer sem tretji razred ponavljal. V mojem primeru se je potrdil rek 'povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si'. Bilo je nekaj takšnih, ki so osemletko končali v tretjem razredu, učenje je bilo na zadnjem mestu. V novem razredu sem se začel več učiti in bil naprej ves čas odličen. Na lastni koži sem občutil to, ali ima otrok primerno družbo, ki ga stimulira ali zavaja. V šestdesetih letih je za župnika k nam prišel Roman Kavčič, ki nas je nekaj mladih fantov začel navduševati za duhovni poklic. Na presenečenje mnogih sem se tudi jaz odločil za srednjo versko šolo v Vipavi, kjer sem leta 1967 maturiral.

Je bila odločitev, kam naprej, lahka?
Najprej sem odšel k vojakom v Ajdovščino, da sem sam pri sebi našel odgovor, kaj si v resnici želim. Po odsluženi vojaščini sem se odločil za Teološko fakulteto v Ljubljani, novo mašo sem opravil julija 1973 v Dolenjskih Toplicah. Kot kaplan sem tri leta služboval v Kranju, nato pa me je leta 1976 takratni ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik vprašal, če bi šel na študij v Rim. Ponudbo sem sprejel, iskali so kandidata za študij sociologije. Šest let sem preživel v Rimu in leta 1983 doktoriral. Po vrnitvi v Slovenijo sem skrbel za mlade, ki so študirali na univerzah, predvsem ljubljanski. Povezoval sem delo katoliške Cerkve z njimi.

Nato pa so vas povabili k urednikovanju Družine, kajne?
Res je, na Družino sem prišel leta 1989. Povabili so me že prej, a bolj sem bil potreben pri delu s študenti. Po prevzemu urednikovanja sem nato prevzel tudi vodenje družbe in delo opravljal 21 let. Med drugim sem sodeloval tudi pri projektu nastanka novih škofij in se po ustanovitvi novomeške odločil, da grem v svojo matično škofijo, kjer sem postal ekonom. Še naprej sem bil vezan na Družino in se nekaj let vozil v Ljubljano. Ko sem dočakal leta za pokoj, sem ostal v Novem mestu, kjer… opravljam svoje delo, med drugim vodim tudi zasebni zavod Friderik Irenej Baraga in gospodarsko družbo Beneficij d. o. o., ki upravlja s škofijskim pridobitnim premoženjem. Sodelujem tudi pri raznih komisijah, med drugim sem tudi dolgoletni član programskega sveta RTV.

Ker ste ravno omenili javno televizijo; v zadnjih tednih je veliko prahu dvignila oddaja Tarča, kjer so razpravljali o pravici do splava. Kako komentirate to oddajo?
Ko je bila na sporedu, nisem bil v Sloveniji, bil sem na romarski poti (El Camino) v Santiago de Compostela. O njej sem slišal po vrnitvi. Ljudje smo različni, imamo različna stališča, seveda tudi glede splava in kontracepcije. Predvsem je pomembno, da se spoštujemo, tudi če imamo različna mnenja. Če se ne bomo spoštovali, se nam ne piše dobro. V Sloveniji je veliko nestrpnosti in veliko zavračanja kar tako, ker ima nekdo pač drugačno mnenje. Do splava imamo kristjani pač svoje stališče, drugi imajo drugačnega. Lahko se vseeno spoštujemo in najdemo skupno pot. Sem zagovornik pluralnih, demokratičnih in strpnih pogovorov o vseh stvareh, spoštovanja ne glede na to, kakšno stališče kdo zagovarja.

Ste prehodili celotno omenjeno romarsko pot?
800 km dolga pot od francoske meje do Santiaga de Compostele je znamenita romarska pot že od 9. stoletja naprej, na njej sem bil že večkrat. Tokrat sem prehodil le njen del, če bi želel celotno, bi potreboval ves mesec. Veliko ljudi si želi opraviti to pot in v želji približati jim jo, sem že pred leti romarski agenciji TRUD (mimogrede, ustanovil sem jo jaz), predlagal krajšo in lažjo varianto, po kateri se je na romanje podalo že ogromno romarjev. Dopoldne si ogledujejo mesta, cerkve, popoldne pa kakih 20, 25 kilometrov opravijo peš, medtem ko prtljago pelje avtobus. Letos smo v petih dneh peš prehodili okoli 120 kilometrov. Pot je v današnjem svetu svojevrsten fenomen, ljudje se odločijo za romanje iz različnih razlogov. Med drugim je to priložnost za osebni razmislek, na romanje hodijo tudi takšni, ki so kulturno verni, praktično pa ne.

V Novem mestu vodite gospodarsko družbo, ki upravlja s premoženjem Cerkve. V javnosti sta iz tega področja najbolj odmevali aferi Zvona 1 in Zvona 2; po aferah se pojavljala tudi mnenja, da bi morala RKC drugače ravnati. Kaj menite glede tega?
Napaka je bila storjena s strani mariborske nadškofije, preveč so se zadolžili. Tako kot mnoga podjetja v tistih časih. Ko je prišla svetovna kriza, se je zalomilo. Ni šlo za osebno okoriščanje, cilji so bili dobri, a preveč so tvegali, preveč kredita so vzeli. Da bi Vatikan popravil storjeno? Vatikan ni svetovna banka, živi od darov vernikov iz vsega sveta. Nenazadnje Vatikan tudi ni lastnik, vsaka župnija, vsaka škofija, je lastnica svojega premoženja. Solidarnost je eno, take velike polomije pa so nekaj povsem drugega.

Ko se je analiziralo pojav svetovne gospodarske krize, se je pogosto hkrati omenjalo tudi krizo vrednot. Kaj na ta pojav pravite kot sociolog?
Z vsemi spremembami, ki so jih bile deležne generacije po vojni, so bile vrednote zapostavljene, tudi tiste, ki so prej veljale za svete in nedotakljive. Kriza je globoko vrezala v vse pore; nihče več ne spi pri odprtih vratih, šole imajo redarje, da lahko normalno izvajajo pouk. Saj smo bili včasih tudi 'žleht', a je učitelj zarobantil, šli smo v kot, pa ni bilo nobene zamere. Vzgojili so nas v normalne ljudi. Danes je vse drugače, danes je res kriza vrednot. Sožitje v miru in razumevanje bo možno doseči le, če bomo spoštovali osnovna pravila človeškega sožitja, če se bomo spoštovali.

Se tudi Cerkev kot taka sooča s krizo?
Seveda, tudi mi smo del tega sveta. Tudi verniki se določenih stvari ne držijo, kar lahko predstavlja težavo. Živimo v svetu, ki se spreminja; spremenile so se življenjske navade, družine, spremenil se je tudi pogled na določene naloge in poklice. Mladi se danes ne poročajo, v ozadju je strah, da bi se vezali za vse življenje. To velja tudi za duhovniške in redovniške poklice, ki so bili včasih zelo spoštovani in cenjeni. Ko sem se jaz odločil za ta poklic, je bila mama vesela, oče pa je rekel 'pob, glej, da se boš tega držal'. Seveda jih je skrbelo, če bom zmogel, a bili so ponosni.

V zadnjem času se soočamo še z eno krizo, izzivom, če želite, ki prihaja z Bližnjega vzhoda. Mnogi to krizo spet povezujejo z vero, verskim ekstremizmom.
Vsa svetovna politika in civilna družba ter tudi vse religije bi si morale prizadevati, da bi bilo na svetu čim manj gorja, ki ljudi sili, da zapustijo domove iz gole želje po preživetju. V Evropi je populacija vse starejša in znamenje starosti je, da začne človek vse bolj misliti le nase. Veliko strahu je med nami. Ljudje, ki prihajajo, so tujci, tujega jezika, tuje vere. Tega smo se skozi zgodovino vedno bali. Torej po eni strani je ta strah razumljiv, po drugi strani pa so bili tudi Slovenci večkrat v preteklosti begunci, ki pa so se novemu okolju prilagodili … Begunce je treba sprejeti, a tudi oni se morajo prilagoditi, takšno je moje mnenje.

Je lahko dober kristjan tudi nekdo, ki ne hodi v cerkev?
Lahko. Vem, da je veliko ljudi, ki so po srcu prepričani kristjani, a imajo zamere ali zadržke do duhovnikov. So tudi takšni, ki svojo vero razumejo po svoje in menijo, da so lahko verni tudi sami zase, kar je težko. Osnovna resnica sociologije je, da smo ljudje družbena bitja in potrebujemo oporo. Torej človek bo svojo pot vere težje prehodil brez opore v okolju, v katerem živi. Osebno sicer menim, da kdor si prizadeva biti dober, pomaga bližnjemu, se žrtvuje za bolnega človeka; izpolnjuje osnovna krščanska vodila. Seveda pa imamo na drugi strani tudi takšne, ki vestno hodijo v cerkev, a pozabijo bližnjemu kaj dobrega naredit. Ljudje smo nepopolna, grešna bitja. Potrebujemo vzpodbude in odpuščanje. Od Boga in tudi od ljudi.

Predsednik Pahor je sredi oktobra obiskal papeža Frančiška, povabil ga je na obisk v Slovenijo. Ste vi aktualnega papeža spoznali?
Sem. Takrat je bil še nadškof v Buenos Airesu; predstavili so mi ga, pogovarjala se pa nisva. Nekajkrat sem ga srečal na avdiencah v Rimu, poznam tudi veliko ljudi, ki so njegovi osebni prijatelji. Povezan je s Slovenci, med drugim je mož njegove nečakinje Slovenec. Vesel sem, da je Pahor opravil ta obisk, da ga je tudi on povabil k nam in upam, da se bo papež povabilu odzval.

Pred vrati je 1. november, dan mrtvih. Kako ga obeležujete?
Praznik ima dve imeni, versko je praznik vseh svetih. Nanj gledam seveda v luči vere, ki mi jasno govori, da je naše zemeljsko življenje veliko popotovanje, ki se ne konča s smrtjo. Vera odpira vrata onkraj, vse svetovne religije imajo sporočilo o življenju po smrti. Sveto pismo govori o nebeški domovini, ki nas čaka. Veselim se je, vedno bolj postaja tudi moja domovina. Starši so že tam, stari starši, ogromno prijateljev, znancev. Prav zaradi njih je še toliko bolj tudi moja. Večna. Smrt je bolečina, je slovo, a v krščanskem pogledu tudi upanje na novo življenje. Tako bom praznoval, maševal in seveda obiskal pokopališča, kjer so pokopani moji najdražji.

Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju?
(razmislek) Ponosen sem na odločitev, da sem postal duhovnik in da sem poskušal svojo vero živeti na način, da sem blizu ljudem. Marsikdaj sem slišal, da sem ljudem približal vero in jim odprl obzorje, ki ga prej niso poznali. Na svoje duhovniško življenje sem ponosen, čeprav sem veliko svojega življenja preživel v povsem drugačnih, gospodarskih poslih. Tudi v teh polomij ni bilo, a bolj sem ponosen na duhovni del svojega poklicnega življenja.

Kaj bi sporočili Topličanom?
Bližajo se decembrski prazniki. Vsem bi voščil vesele in blagoslovljene božične praznike ter lep, srečen in zdrav začetek in nadaljevanje novega leta. Menim, da je vsa občina doživela velik razvoj, česar smo lahko vsi veseli in hvaležni, hkrati pa moramo z odgovornostjo gledati naprej. Seveda so razlike in nasprotovanja in bodo tudi v prihodnje, a upam, da bomo vsi dovolj iznajdljivi pri iskanju poti, ki povezujejo.