Božje drevce ali bodika (Ilex aquifolium) v krščanski simboliki s svojimi trni predstavlja Kristusov pasijon, rdeči plodovi pa darove svetih treh kraljev. V stari keltski tradiciji je bilo simbol moči, sreče in upanja za vnovično vrnitev sonca po zimskem solsticiju. Bodiko so nekdaj pogosto uporabljali za izdelavo adventnih venčkov, liste v zdravilstvu, les pa v rezbarstvu. Vrsta je zaradi ogroženosti na seznamu zavarovanih rastlin že od leta 1922. V naravi je danes dokaj redek vednozeleni listavec. Na Kočevskem rogu je znanih več rastišč, pogostejša so v okolici Mirne gore. Običajno raste v senci višjih jelovo – bukovih sestojev kot grmovna vrsta, redkeje pa kot drevo. Listi pri tleh so večinoma bodikavi, da se brani pred objedanjem, na starejših drevesih in višje v krošnji pa je listni rob običajno brez trnov. Eno bolj eminentnih dreves lahko občudujemo na pobočje Pečke nad Podhosto, pri razcepu cest pod Malim studencem. Drevo je v zreli fazi, vitalno, višina 13 m pa je za bodike zavidljiva. Z 78 cm obsega se uvršča med najdebelejše bodike na Dolenjskem. V Sloveniji najdemo bodike, ki presegajo tudi 180 cm. Posebnost so slikoviti rdeči plodovi na ženskih rastlinah, ki pa so strupeni! Zanimivo je, da bodika lahko občasno v različnih letih razvije moške ali ženske cvetove in tako spremeni spol. S prispevkom zaključujem skoraj devetletno serijo razkrivanja skritih kotičkov narave v naši občini. Srečno!

Pripravil: Andrej Hudoklin, Zavod RS za varstvo narave