Pravzaprav gre za naključje. Sicer sem se vedno rada gibala, kot osnovnošolka sem bila horjulska mažoretka, rada sem tekla, potem pa sem začela obiskovat fitnes. Moj fant Rok je fitnes trener in ko sem ga pred dobrim letom spoznala, sem se začela spoznavati tudi s tem športom. Sprva sem trenirala le za »svojo dušo«, ampak ta šport mi je bil zmeraj bolj všeč, ker sem videla, da zelo hitro napredujem v moči. Rok je že takoj rekel, da sem zelo močna. Potem sva nekoč preverila mojo maksimalno moč in izkazalo se je, da sem iz mrtvega dviga dvignila 105 kilogramov in to brez posebnega treninga. To naju je spodbudilo, da mi je poiskal trenerja, specializiranega za powerlifting, in tako se je začelo.
Po treh mesecih treninga si že zmagala na svoji prvi domači tekmi zveze GPC in postavila državni rekord v svoji kategoriji in nato čez mesec na tekmi v Sarajevu še balkanski rekord v mrtvem dvigu. Kje se skriva recept?
Sandi Golubič, ki je trener powerliftinga in trenira v športnem društvu Kvihtarnica, je v meni takoj prepoznal potencial. Napisal mi je prilagojen trening in trenirala sem od decembra do februarja. Petkrat na teden po predpisanem treningu – nič več in nič manj, kot je bilo napisano. Po treningih sem bila pogosto tako utrujena, da nisem mogla niti spati. 25. februarja sem imela prvo tekmo, kjer sem v svoji kategoriji do 56 kilogramov podrla državni rekord v počepu, dvignila sem 105 kilogramov. Čez en mesec sem z ekipo odšla na tekmovanje v Sarajevo, kjer pa sem postavila balkanski rekord v mrtvem dvigu s 130 kilogrami. Očitno se moje telo zelo dobro prilagaja težkim bremenom, kar je velika prednost v tem športu. Še bolj pa so pomembne trda volja, vztrajnost in podpora bližnjih.
Ti je bilo kdaj težko?
Včasih je bilo težko, ker sem treninge usklajevala s faksom in študentskim delom. Ampak sem zelo trmasta in če se nekaj odločim, izpeljem. Če sem imela predavanja na fakulteti zjutraj in popoldne študentsko delo, sem šla trenirat ob petih zjutraj. V takšnih trenutkih mi zelo pomaga moj fant, ki vedno najde spodbudno besedo.
Omenila sem, da v družbi še vedno prednjači ideja ali stereotip, da je dvigovanje uteži moški šport in z lepimi ženskami nikakor ne gre skupaj, a če pogledamo tebe, vidimo, da temu ni tako. Si se kdaj srečala s podobnimi komentarji?
(Smeh.) Mnogi so me spraševali, zakaj dvigujem uteži, kakšna potem bom, pa jim sama niti razložiti nisem znala. Enostavno se dobro počutim, ta šport mi je všeč in tu sem se našla. Spraševali so me tudi, ali je dvigovanje sploh zdravo za punce. Pomembno je, da dviguješ pravilno, zato je trener pomemben, da ne pride do poškodb. Poškodbe tu niso pogoste, še najbolj nevarno je, da pride do pretreniranja. Pri meni bi se to lahko hitro zgodilo, ker nimam nikoli zadosti, lahko bi trenirala tudi 3 ure, zato me mora moj fant pogostokrat opomniti, da imam dovolj.
Že po besedi lahko sklepamo, da je powerlifting v Slovenijo prišel iz ZDA. Kako pa je z njim v Sloveniji in kakšen je pravzaprav način tekmovanja?
Res je. Ppowerlifting se je začel v ZDA in Veliki Britaniji, čedalje bolj pa je priljubljen in prepoznaven tudi v Sloveniji. Ljudi, ki se z njim ukvarjajo, je zmeraj več in tudi tekmovanja so vse bolj zahtevna. Powerlifting je šport, kjer se tekmovalci merimo v treh dvigih, zato ga imenujemo tudi triatlon moči. Vsak preverja športnikovo maksimalno moč na različnih področjih. Za vsak dvig imaš tri poizkuse in na koncu seštevek največjih dvigov določi zmagovalca. Prvi dvig predstavlja počep, drugi potisk s prsi in zadnji mrtvi dvig. Pogosto prav mrtvi dvig odloči o zmagovalcu tekmovanja. Zmagovalci se določajo po kategorijah, in sicer glede na kilograme in leta.
Kakšni so tvoji športni izzivi za naprej?
Septembra je GPC svetovno prvenstvo na Češkem in počasi se pripravljam na to tekmovanje. Za mrtvi dvig, kjer sem najmočnejša, mi manjka samo 10 kilogramov, da podrem evropski rekord in to si želim doseči. Tja grem, da to podrem.
Pri mnogih športnih panogah ima pri pripravi pomembno mesto tudi hrana. Kako je s prehrano pri powerliftingu?
Prehrana je tudi tu zelo pomembna, saj moraš telesu zagotoviti dovolj vseh hranil, da se uspešno regenerira. Brez dobre regeneracije ni mogoče zdržati tako intenzivnih treningov. Glede prehrane mi zelo pomaga moj Rok, ki zaključuje magistrski študij iz prehrane na Biotehniški fakulteti. Količinsko je hrane na mojem jedilniku kar precej. Toliko, kot jem sedaj, nisem jedla še nikoli. Še najtežje je teden, dva pred tekmo, ko je treba začeti omejevati vnos hrane, da se teža čimbolj zniža. Manj kot imaš kilogramov na tekmi, večji faktor imaš pri seštevanju točk, kar je lahko odločilno pri končnem rezultatu. Na primer jaz imam v povprečju 58 kilogramov, na dan tekme pa sem imela dobrih 54. 4 kilograme mi je s posebnimi metodami za zniževanje teže uspelo izgubiti v petih dneh.
Smo v najlepših pomladnih, že skoraj poletnih mesecih, ko je narava zares čudovita in je dneve najlepše preživljati na prostem. Kako je to pri tebi. Glede na to, da si z Butajnove, težko opazuješ sončne žarke iz fitnes studia?
To pri meni sploh ni problem, ker ima fant doma fitnes na prostem in tako treniram v naravi in se hkrati nastavljam sončnim žarkom. Kljub temu pa še vedno ob lepih večerih rada hodim na sprehode. Drugih aktivnosti pa ob napornih treningih ni priporočljivo izvajati, da se ne utrudim po nepotrebnem.
Luciji želimo srečno na nadaljnji športni poti. Bralci pa njene rezultate in uspehe lahko spremljate na instagramu.
Nadja Prosen Verbič, foto: arhiv L. S.
