Marjan Bradeško je avtor popotniških in poslovnih knjig (Privlačna Slovenija, 2009; Konec tedna na izlet, 2014; Povejte z veseljem, 2010, razprodano; Prodajte s srcem, 2015), tako da ni presenečenje, da je pred kratkim izšlo še njegovo prvo leposlovno delo s planinsko tematiko z naslovom Hodim, torej grem.  Naslov spominja na sloviti izrek filozofa Renéja Descartesa Mislim, torej sem. S tako izbiro avtor nakazuje, da bodo njegovi z bogatim, pronicljivim stilom napisani spisi poglobljeni z razmišljanji o naravi, o človeku, o njegovi težki preteklosti, o opuščenih domačijah po Sloveniji, v Halozahpa nad Trebušo in še kje, seže pa tudi čez njene meje v sosednje Zahodne Julijske Alpe, v Ziljske Alpe, v vijoličasta polja sivke v francoski Provansi in v daljne Pireneje. Med domačimi se njegovo pisateljsko pero razživi v grapah Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, prav tako pa pozornost posveti tudi svojim ljubim Bohinjskim goram in visokogorju. A ne obstane pri tem, s pohodniškim veseljem opisuje tudi planote Trnovskega gozda in širjave okrog Slavnika, osrednji del knjige pa nameni domačemu Polhograjskemu hribovju.

Knjiga je razdeljena na osem enot: Vonj po Sredozemlju, Temni dinarski gozdovi, Vode in grape, V sredogorju pred domačim pragom, Izginjajoče steze in planine, Visoki razgledi, V evropskih gorah in Proti obzorjem, v katerih so zbrane po vsebini podobne pripovedi, ki jih je 32. Spremne misli jim je namenil Andrej Mašera.

Bradeško svoje pohodniške poti natančno krajevno zameji. Pri tem se človek čudi, kje je našel imena krajev, koder ga vodi pot. Včasih so imena prav nenavadna. Tako rekoč na kupu so se na primer znašla imena Kavčič, Žbevnica, Razsušica, Ostrič, Žabnik. Sem pa tja taka imena komentira, s čimer posredno izkazuje izostren občutek za pomenske prehode. Ko opisuje revne haloške kraje tako pravi:  Bogve, kam so odšli, ne le tistega dne, pač pa pred mnogimi leti. Kje so zdaj tisti, ki so obiskovali bližnje zapuščeno šolsko poslopje? Kar stal sem ob njem, ob stari šoli v Rodnem vrhu. Rodni Vrh. Mar ni to čudovito ime? Tam so se rodili, tam je bila njihova rodna zemlja. A kaj, ko je ni bilo dovolj, da bi iz nje zraslo vse, kar so potrebovali.

Poklicnemu presojevalcu besed ni težko izluščiti izrazov, ki se pogosto svetlikajo v delu: spomin, samota, duša, tudi sreča. Morda bi lahko rekli, da je to ogrodje celotnega dela. Med njimi se prepletajo slikovite metafore, še posebej  prevzamejo tiste, ki se navezujejo na glasbo vetra, na primer na polhograjski Grmadi: A tisto, kar sem si najbolj zapomnil, je bil orgelski koncert vetra: naraščajoči in pojemajoči glasovi, visoki in nizki, so se prepletali v koncert, ki ga lahko naredi le narava. Koncert, katerega samotni poslušalci smo bili le mi trije. Na najboljših mestih, v loži za posvečene!

Marjan Bradeško ima pester besedni zaklad. Za sicer z besedami izjemno bogat slovarski portal Fran.si so za sprejem besed predlagali besedi, ki smo jih našli v njegovih pripovedih, a ju na portalu zaman iščemo: to sta gamsinja in kozoroginja. Ja, tudi gorske živali ima zelo rad. In rože, pri čemer pride do izraza posluh za barve. Tako v prostranstvih Provanse: Modro-vijolična polja sivke se mešajo z orumenelimi ožganimi travniki in nekaj zlatimi žitnimi polji, vmes pa se oko spočije še na zelenih vložkih borovih gozdov. Bradešku ni težko v naravo in hribe, na turne smuke zaiti sam, a v opisih pohodov se čuti prijazna navzočnost njegove družine, soproge Mojce, hčerke Urške, a tudi brata in prijatelja Daria.  Pa še nekaj. Iskreno prizna, da ga je včasih v gorah tudi strah, da mu je tudi neprijetno, težko. A vse diha neskončno ljubezen do narave, gora, občudovanje vsega, kar nam ponujajo. To je vidno tudi v nadvse skrbno izbranih, tako rekoč umetniških fotografijah, ki so avtorjevo delo.

Knjigo Marjana Bradeška Hodim, torej grem priporočamo vsem, ki jim narava veliko pomeni. Veseli smo lahko, da je na polhograjskem koncu vzniknilo novo planinsko delo, ki nadaljuje tradicijo slovenske planinske leposlovne literature.

Milka Bokal