Leta 1914 je prišla prva vojna. Po horjulski dolini so pobrali za vojsko sposobne fante in može. Med njimi tudi mojega starega ata Gregorja. Si lahko predstavljamo, kakšna negotovost je bila za staro mamo, ki je ostala sama z otroki, brez gospodarja na veliki kmetiji, kjer je bilo vse delo ročno. Moja mama kot najstarejša hči je bila takrat stara 10 let, najmlajši otrok eno leto.
Sredi vojne je h Gorjupovim prišlo sporočilo, da je bil mož in oče Gregor v vojni težko ranjen. Z vlakom so ga skoraj mimo doma peljali na zdravljenje v bolnico v današnjo Avstrijo, kjer je bil več mesecev. Po okrevanju ga niso dali domov, ampak ponovno nazaj v zaledje soške fronte. Ker ni bil več sposoben za boj, so ga dali v kuhinjo, kar pa je bilo zanj usodno. Proti koncu prve svetovne vojne so Italijani že imeli avione. Ker so opazili dim iz kuhinje na prostem blizu Komna, so jo bombardirali. Ubitih je bilo pet mladih gospodarjev iz Brezij in Podolnice. Naj ob tem povem, da pokopališče Lipa pri Komnu pod Trsteljem še po več kot 100 letih urejajo s sredstvi, ki jih daje Avstrija (to je država!). Grob starega ata Gregorja je bil najden v arhivih po zaslugi njegove pravnukinje Remškar Urše, danes pa je tudi podrobneje označen na pokopališču v Lipi.
Kalvarija stare mame Terezije, ki se je začela z začetkom vojne 1914, se je še povečala ob izgubi moža Gregorja pred koncem prve svetovne vojne. Otroci so rasli, zato je bilo vsako leto nekaj lažje. A kaj, ko je kmalu prišla druga svetovna vojna in nove tragedije. V dolino so prišli Italijani, na Ključu pa so bili partizani, ki so napadli njihovo kolono. Italijani so v povračilo požgali vas Brezje. Večina hiš in gospodarskih poslopij je pogorela. Edino Gorjupova je zahvaljujoč mami Tereziji ostala nepožgana. Ona je skupaj z otroci kljub italijanskim stražarjem z vedri nosila vodo in jo polivala po slamnati strehi. Hiša tako še vedno stoji.
Sredi druge svetovne vojne je prišla nova preizkušnja. Vse moške, med njimi tudi dva sinova stare mame, Toneta in Vinka, so odgnali v taborišče na Rab, potem v Reniči, po kapitulaciji Italije pa v Buchenwald, v Nemčijo. Tako je stara mama spet ostala brez dveh sinov, ki sta bila še kako potrebna za delo na kmetiji. Po koncu vojne sta se srečno vrnila domov. Če ju ne bi odgnali Italijani, bi verjetno padla nekje na Ključu ali pa bi končala v kočevskih breznih, tako kot moj oče.
Po koncu vojne je za Gorjupove bilo za silo bolje. Kot otrok sem moral večkrat k njim v Brezje, ker se je tudi moja mama Frančiška na Lukovici, čez hrib, sama prebijala s petimi otroki.
Naj za zaključek še povem, da se kot otrok spomnim mehke duše stare mame Terezije, ko so zaradi starosti odpeljali 30-letno kobilo Cedro, ki je imela veliko žrebičkov in opravila veliko dela pri hiši. Naslonila se je nanjo in jokala kot otrok. Kot bi si šele ob tem upala dati iz sebe vse, kar je hudega preživela.
Janez Zorc
