Na pot smo se odpravili 10. septembra 2019. Na kratkem postanku v Tržiški Bistrici smo se okrepčali z čajem, kavo. Nato smo se preko prelaza Ljubelj zapeljali v sosednjo Avstrijo do gradu OSTROVICA. V eno najlepših dolin koroške dežele je narava postavila strmo, v nebo molečo in 150 metrov visoko apneniško skalo, ki ima dober pregled nad sosednjimi gorami, hribi in pokrajino, ki je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine. Njegova značilnost je 14 obrambnih vrat, s petimi dvižnimi mostovi nad »volčjimi jamami«, ki so služili zaščiti pred turškimi vpadi. V arhitekturni podobi, kakršna je od 16. stoletja do današnjih dni, grad ni bil nikoli premagan. Ogledali smo si razkošen muzej in okolico. Imeli smo srečo z vremenom. Sonce in kristalno jasno nebo sta omogočila prekrasen razgled po dolini vse do naših Karavank. Na grad je bilo hoje cca 20 minut, nekateri pa smo bili »komot« in smo se raje povzpeli z gondolo, podobno tisti na ljubljanskem gradu.

Na gradu nas je sprejel vodič slovenskega rodu. Popeljal nas je skozi bogat muzej in nam briljantno opisal zgodovino gradu in življenje v tistih časih. Povedal je še anekdoto:  Na gradu je bila obrambna straža. Imeli so vojaka, ki je meril v višino celih 2,25 metra. Ob napadih vsiljivcev – turkov so ga poslali na vhod. Povedal je, da je na gradu najmanjši vojak, da so vsi večji od njega. To je zadostovalo, da so se napadalci razbežali.

Orožarnica, zbirka orožja in zanimiva zbirka slik iz renesančnega časa pričajo o zgodovini te edinstvene utrdbe.  Obsežen kulturni program s koncerti, razstavami slik in festivali vabijo obiskovalca, da odkrije grad v njegovi raznolikosti. V grajski restavraciji se obiskovalci razvajajo z domačo koroško kuhinjo. Poleg zanimive muzejske in kulinarične ponudbe se lahko na gradu potopite tudi v svet srednjeveške obrti.

Nadaljevali smo potovanje po dolini skozi Wildenstein do Klopinskega jezera. Jezero je precej visoko in doseže v poletju temperaturo vse do 30 stopinj. Sprehodili smo se okrog jezera, se razgibali. Verjemite mi, ni dobro kar sedeti in sedeti.  Ogledali smo si še Železno Kapljo in okolico njihovih term. Preko sedla smo se po vijugasti gorski cesti pripeljali na Jezersko, do planšarskega jezera, kjer nas je pričakalo bogato kosilo. Preko Kranja smo se  polni lepih vtisov vrnili domov.  Z izleti nadaljujemo v oktobru, pa tudi martinovali bomo v novembru. Do takrat pa ostanite zdravi.

Zapisal: Lado Nartnik