Smo se kdaj zalotili, da nas je prešinil občutek, da smo pravzaprav siti enih in istih pogovorov z osebami, ki nas obkrožajo?

Z nekom se lahko družimo tudi desetletja in si povemo veliko. Ampak, morda pa nečesa vseeno ne ...  Nekje je vendarle tista tančica, kjer se ustavimo. Tisto, kar je neizrečeno, je v resnici namreč najbolj pomembno. Si sploh upamo razmišljati v to smer? Samo malce izven okvirja.

Verjetno je že vsak bil v tej vlogi, ko je nekomu iz bližnje sfere skušal povedati nekaj zanj oz. zanjo izjemno pomembnega o njemu oz. njej, česar sam/-a ne uvidi. Je ta oseba na drugi strani to »ogledalo« sprejela? Zgodi se tudi to, praviloma pa so reakcije povsem drugačne. Iz tega razloga določenih stvari nekomu niti ne skušamo povedati. In tako pridemo do tiste znane pravljice o cesarjevih novih oblačilih.

Po obrnimo optiko k sebi. Kaj pa mi? Smo pripravljeni sprejeti, da nam nekdo ne boža ega, da nam nekdo obrne zrcalo? Kot da bi se bali, da bi v njem uzrli nekaj groznega, pa čeprav samo – sebe. Po izročilu se zrcala boji nekdo, ki nima duše. In če potegnemo analogijo, se torej bojimo videti lastno dušo, lastna duša pa je naš največji zaklad. A ta zaklad je obdan z oklepom, ki nas zapeče, ko nas nekdo sooči z resnico. Resnica ne boli, zaboli zgolj in samo ego, ki je rezultat zunanjega nevidnega tovora, ki smo ga mi ponotranjili. Ta tovor nam ne pripada, a se nas oklepa in nas prepriča, da brez njega ne moremo.

Začaran krog? Nikakor ne! To je lahko samo dobra novica, saj se lahko na tej točki vsak posameznik začne preobražati, če želite – čistiti, da iz lastnega sovražnika nenazadnje končno postane svoj prijatelj, kar je predpogoj, da smo to nekomu drugemu. Tu pa je treba biti dosleden. Če imamo na avtu obrabljene vse štiri pnevmatike, ali menjamo samo eno? V realnosti se velika večina odloči za menjavo kompleta, ko pa gre za njih same kot osebe, pa je najbolj običajno zanikanje oz. samotolažba z delnimi rešitvami in neskončnim prelaganjem. Vmes pa seveda delamo nove kilometre in prihajajo nova, morda še močnejša opozorila. Tudi sedanji aktualni globalni dogodki so v bistvu le v funkciji opozorila, da bi le odprli oči.

Iskreno se vprašajmo, ali res imamo okoli sebe nekoga, ki nam brezpogojno ter ravnodušno drži zrcalo in še bolj pomembno, ali to nekomu sploh dovolimo? Življenje je namreč preveč dragoceno, da bi ga zapravljali za neumne smeti, ki nam jih »mečejo« v glavo, da bi nam pregorela duša in telo.

Ne potrebujemo preteklosti, sovraštva, jeze, zamer in krivd, da bi s tem dokazovali drugim in sebi svoj prav. Vse, kar potrebujemo, je lastno zavedanje, da se zbudimo iz tisočletnega spanja, da se zavemo, da nima smisla venomer vleči za sabo okovov preteklosti in na drugi strani teči za prihodnostjo, ker je ne bomo ujeli. Vse, za čimer bomo tekli, bo le še bolj bežalo od nas. Ne pretvarjajmo se, da ne vidimo – delajmo in ustvarjajmo s srcem.

Lepo je imeti prijatelja, še lepše je biti prijatelj. A prijateljstvo ni posel, ni pogojevanje, ni niti navezanost, …

Poslanstvo glasnika zavedanja je ravno to, o čemur je tokrat tekla beseda. Da potrpežljivo dela to, kar bi moral tisti prijatelj.

Bogdan Rahten, glasnik zavedanja

Napisano na podlagi najmočnejšega orodja za dvig zavedanja: Učbenikov za tretje tisočletje. Naredimo prave korake za resnične spremembe. Sprejmimo iskrene odločitve za lasten dobrobit!