Na papirnati vrečki ene od knjigarn sem prebrala citat George R.R. Martina: 'Tisti, ki bere, živi tisoč življenj. Kdor ne bere, pa zgolj eno samo.' Hm, v redu, ampak – kaj nam pomaga tisoč življenj, če ne ŽIVIMO niti enega – svojega? Lahko se potapljamo in vživljamo v življenja drugih, a se izogibamo tistega, ki bi ga morali najbolj potanko poznati in se z njim spoprijeti. Lahko fizično, virtualno ali miselno prepotujemo cel svet, raziščemo vse kotičke našega ljubega planeta, a največji izziv je pot v lastno notranjost. Verjemite, na tej poti je še veliko neznanih 'krajev', ki čakajo, da jih spoznamo. Ta pot se izkaže za precej bolj pestro, včasih tudi razburljivo in nepredvidljivo, a vsekakor vredno, da tudi to raziščemo do zadnjega kotička.
Kaj torej pomeni živeti? Predvsem biti v trenutku, tukaj in zdaj. To danes zelo pogosto slišimo. A vendar je za človeka, vpetega v družbene norme zaskrbljenosti za prihodnost ter nostalgije ali obžalovanja preteklosti, biti v sedanjem trenutku velik izziv. Ker živi ali v preteklosti ali v prihodnosti, se potem kar naprej pritožuje, kako čas beži.
Kadar človek čuti željo po napredku, prebere kakšno knjigo ali pa citat, ki se širi po družbenih omrežjih, pokima, kako je to res, se razneži ob kakšnih spodbudnih izrekih, kdaj tudi zabemti, kako stvari niso tako, kot bi morale biti, kako je svet krut. Ampak potem gre vse naprej po ustaljenih tirnicah – do naslednjega citata. Morda kakšno spremembo le spusti v svoje življenje, da izgleda, kot da napreduje in je zato ego izredno zadovoljen. A v prave globine in v srž svojih problemov (ki jih bolj ali manj prepričljivo skriva pod svojo preprogo) si ne drzne spustiti. Ročna zavora ostaja še vedno zategnjena in začne povzročati škodo. Nasmešek prikriva kot preproga. Selektiven napredek lahko primerjamo tudi z oknom: kadar ga odpremo 'na kip', imamo sicer dotok svežega zraka, a nikoli se soba ne more prezračiti tako dobro kot kadar ga odpremo na stežaj.
Pogosto slišimo tudi 'Vse je dobro', 'Samo bodi' ali 'Samo prepusti se …'. Sliši se odlično, vendar je za realizacijo potrebno imeti trdne temelje. Lahko si govorimo, da je vse v redu in da je dovolj, da se le prepustimo, a če bodo v nas še vedno prisotni obrambni mehanizmi, ki kot črvički lezejo iz vseh por in minirajo naše pozitivno razmišljanje, ali če bo prisoten najmanjši dvom, si s tem prigovarjanjem mečemo le pesek v oči. Treba je torej zavihati rokave in napovedati vojno vsemu, kar ogroža celovitost našega življenja. To je edina smiselna in potrebna vojna.
Živeti pomeni torej biti tu in zdaj, brez strahov, krivde in ostalih obremenilnih čustev, brez navlake, ki smo si jo nadeli skozi življenje zaradi želje po priznanju, spoštovanju, ljubljenosti, sprejetosti; ko tudi nehamo ignorirati resnične potrebe svojega telesa … Ko smo končno takšni, kakršni smo prišli na ta svet, še preden nas je le-ta ustvaril 'po svojih potrebah', mi pa smo v to (sicer nezavedno) privolili. Ko imamo dve nogi na tleh (prizemljenost) in glavo kvišku (povezanost z višjo inteligenco). Pomeni torej živeti v skladu z univerzalno naravno resnico: iskrenost do sebe, hvaležnost iz srca, zaupanje vase in v stvarstvo, delovanje iz srca nam pomagajo, da nismo več v dvomu, ali smo storili prav ali ne, kako se bodo drugi odzvali na našo odločitev ali ravnanje - da enostavno delujemo brez ega in zgolj iz srca.
Vse ostalo je životarjenje: manipulacija, preračunljivost, neiskrenost, samoumevnost, podrejanje ali nadvladovanje ...
t/f: Marjetka Mihelčič
*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.
Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede.
Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so DUŠEVNO in TELESNO POMIRILO ter PROSTORSKO ZDRAVILO. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Smisel življenja je namreč biti v zavedanju in živeti sebe.
Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da si pomaga in se premaga ter s sodelovanjem z brezpogojnimi rojenimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja.
