Ljubljansko barje je prostor stalnih sprememb. Pred več tisoč leti je bilo na območju današnje barjanske ravnice jezero, kasneje močvirje in nato barje. Z velikimi izsuševalnimi deli in kmetovanjem je človek na barju oblikoval kulturno krajino: mozaik travnikov, njiv, mejic, gozdičev in voda.

Krajinski park Ljubljansko barje leži na Ljubljanskem barju, to pa v osrednji Sloveniji, v najjužnejšem delu Ljubljanske kotline. Razprostira se od Ljubljanskih vrat med Golovcem, Gradom in Šišenskim hribom na severu in severozahodu, do Polhograjskega hribovja na severozahodu in zahodu, na jugu sega do Krimskega hribovja z Menišijo, na jugovzhodu pa do Dolenjskega podolja. Površina zavarovanega območja znaša 13.505 hektarov.

»Ljubljansko barje je eno največjih mokrišč v tem delu Evrope in pa v Sloveniji. Ponaša se z izredno biodiverziteto. Moramo poudariti, da je to kulturna krajina. Ljubljansko barje, tako kot je, je izključno delo človeških rok in je nastalo zaradi tako imenovane kolonizacije Ljubljanskega barja. Včasih ni bilo takšno, kot ga vidimo danes. V 17. stoletju so pričeli z izsuševanjem – naredili so jarke, vplivali so na vodni režim, zgradili so Grubarjev prekop. Posledica tega je bilo znižanje in sesedanje barja ter še večje poplave. Poleg tega so ugotovili, da šota dobro gori – s tem so izrabljali šoto za namene ogrevanja. Vse to skupaj je znižalo nivo barja za tri do štiri metre,« nam je pojasnil direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic.

Svetovni dan mokrišč

»2. februarja obeležujemo svetovni dan mokrišč, s katerim poudarjamo njihov pomen. Mokrišča so imela včasih znamko neobljudenega, nekoristnega. Od 17. stoletja do danes smo tako izgubili 80% mokrišč po celi Evropi. A mokrišče je največji zadrževalnik poplavnih voda, saj »lahko« en hektar mokrišča vsrka 14 milijonov litrov vode. Mokrišče čisti vodo, je vir pitne vode in blaži podnebne spremembe. Skladišči dvakrat več ogljika kot gozdovi. Barje je tudi tako imenovana klimatska naprava. Vedno bolj se v kulturni krajini, kot je Ljubljansko barje, poudarja pomen rekreacije, sprehoda in obiskovanja.« Zato je pomembno, da se mokrišča kolikor jih je še ostalo ohranja.

Kako se spreminja odnos ljudi oziroma obiskovalcev do naravnih znamenitosti in narave?

Zlasti se je pokazal pomen krajinskega parka v času epidemije. Ljudje so spoznali in izkoristili  možnost sprehajanja in rekreacije. In v tem času je bil obisk neverjeten. Veseli nas, da so tako spoznali lepote barja, ki nudi možnosti zdrave rekreacije in kolesarjenja. Prizadevamo si, da bi vse znamenitosti Ljubljanskega barja tudi ustrezno označili. Največja naravna vrednota in najbolj obiskana v občini Brezovica je Jezero pri Podpeči. Vesel sem, da smo skupaj s krajevno skupnostjo in občino našli skupno pot za ureditev okolice jezera in s tem omogočili ohranjanje naravne vrednote in primernega koriščenja in obiskovanja. Zlasti je pomembno ozaveščanje ljudi, kaj v tem prostoru smejo in česa ne. S tem ustvarjamo pogoje za rabo prostora, ki je unikaten in ga je treba ohraniti.

Kakšen je "načrt" za sonaraven razvoj in obstanek mokrišč in naravnih virov vode?

Ko govorimo o sonaravnem razvoju, je potrebno poudariti, da Krajinski park ne pomeni prepovedi in ovir. Mi si želimo gospodarski razvoj in da bi krajinski park ustvarjal pogoje za trajnostni razvoj. Lahko govorimo o kmetijstvu, ki je glavna panoga – že sedaj je 85% površin kmetijskih. Prizadevamo si, da bi našli ravnovesje med intenzivnim in ekstenzivnim kmetijstvom, ki zagotavlja biodiverziteto. Pomen, ki ga najbolj poudarjamo, je ohranitev primernega vodnega režima. Primerni vodni režim pomeni tudi ohranjanje kmetijstva. Želimo si tudi trajnostnega turizma in ostalih gospodarskih dejavnosti. Evropska usmerjenost kmetijstva je usmerjena v zeleno kmetijstvo, ki čim manj vpliva na naravo. Našli smo skupni jezik in imamo posluh za ohranjanje narave. Sem optimističen, saj bo sama politika odsevala to usmeritev preko subvencij in drugih pogojev poslovanja. Trajnostno kmetijstvo je tako glavna panoga na Ljubljanskem barju.

Kako se lahko ljudje bolj priučijo, naučijo več o sonaravnem bivanju in kako lahko pomagajo?

V Krajinskem parku Ljubljansko barje si ne želimo, da bi bilo barje »preobljudeno«, ampak da obiskovalci dejansko obiskujejo barje in se tam obnašajo kot obiskovalci. Uporabljajo naj že obstoječe poti. Vse občine, ki mejijo na Ljubljansko barje, v svojo strategijo turizma vključujejo kolesarjenje kot eden osnovnih načinov obiskovanja barja. Potrebno se je zavedati, da je barje veliko in če ga želimo res spoznati, je najboljše prevozno sredstvo kolo. Mi si ne želimo, da bi obiskovalci zapuščali poti, travniki so namreč kmetijske površine. Prav tako si ne želimo, da postane krajinski park smetišče. Vse odpadke, ki jih prinesemo s seboj, tudi odnesemo. Vem, da večina že dela tako in želim si, da bi to postala praksa. Iz tega razloga ne dajemo smetnjakov v krajinski park, kjer imamo urejeno parkovno infrastrukturo. Kar se tiče ohranjanja vodnega režima izobražujemo kmete. Okolje je dinamičen proces, edina stvar, ki je v naravi stalnica so spremembe. Potrebno je spremljati, ali so te spremembe škodljive ali ne.

Največ se o barju naučimo z obiskovanjem, opazovanjem procesov. Če bi se ustavili nekje in dve uri opazovali, kaj se vse zgodi v tem času, bi videli kako deluje narava. Tudi mi, v Krajinskem parku smo vedno na razpolago, imamo precej gradiv in smo zelo veseli, če ljudje sprašujejo in sporočajo svoja opažanja. Sicer pa se vedno bolj zavedamo, da smo del okolja in da skrbimo zanj zaradi nas. Če bomo tako razmišljali v prihodnosti, se ne bojim za ohranitev barja.

Kaj vse lahko najdemo na teh območjih in kaj skrivajo v sebi?

Travniki, mejice, gozdiči in gosta vodna mreža pestujejo v svojem naročju mavrico živalskega in rastlinskega sveta. Najbolj pisana je na mokrotnih travnikih. Okoli velike noči zacvetijo vijolične glavice močvirskih tulipanov. Spomladi jih zamenjajo rumene kalužnice, poleti pa nežno rožnati baldrijan, rumeno beli brestovolistni oslad in navadna krvenka. Na pozno košenih in negnojenih travnikih lahko pozno poleti opazujemo divje orhideje, kuštrave munce in zdravilne strašnice ter pisane metulje, kot so barjanski okarček, močvirski cekinček in strašničin mravljinčar. Mokrotni travniki dajejo dom tudi številnim travniškim vrstam ptic – koscu, velikemu škurhu in repaljščici. Ob številnih barjanskih vodah živijo kačji pastirji in dvoživke, ob čistejših vodotokih pa vidra. Zaradi izsuševanja mokrišč in s tem izgube življenjskega prostora spada večina naštetih med ogrožene vrste, ki so ponekod v Evropi tudi že izumrle.

Če vas zanima še več o Krajinskem parku Ljubljansko barje, vas vabimo, da si ogledate spletno stran ljubljanskobarje.si ali pa obiščete spletno stran Atlas okolja.

Eva Povirk