Brezovica je vas ob cesti in avtocesti, ki peljeta od Ljubljane do Vrhnike in naprej proti zahodu, vse do Jadranskega morja. Danes bi temu kraju bolj pristojalo ime »naselje«, saj se po belem drevesu poimenovano selišče skoraj ne razlikuje več od ljubljanskega predmestja, ki se začenja v nekdanji vasi Vič. Pravega središča Brezovica še vedno nima, saj je sestavljena iz mnogih zaselkov, od katerih je eden tudi Radna. Ob istoimenskem potoku razvrščene hiše so nekdaj sestavljale vas zase, katere vaščani so se čutili bolj povezane z bližnjo Šmartno, kakor domačini imenujejo del naselja Podsmreka. Mogočnim brezoviškim zvonovom včasih, ko se vreme začne čudno spreminjati, v Radni včasih pritegne drobljenje od sv. Martina čez hrib. Po skrivnih poteh je pripotovalo čez Gradišče in se stisnilo v tiho dolino, ki se razteza med Kupo in Fajtovim bregom, le streljaj stran pa čuva nad njo vzpetina Kopavnik.

Ob potoku Radna, ki morda nosi ime po starem slovanskem naseljencu Radigoju (tako ime hudournika razlaga dr. Silvo Torkar), so se včasih vrteli trije mlini: Žerovcov, Vadamov in Blažev. Že dolgo več ni videti mlinskih koles in že mnogo vode je odteklo na dolgo pot proti Ljubljanici, odkar se z mlinskih kamnov ne siplje svetla moka, ki se je pozneje v krušnih pečeh prelevila v dišeče hlebce. Le še potomci nekdanjih mlinarjev vedo povedati, kje je tekla voda in kje se je vrtelo kolo. Pri Vadamu o tem priča tudi domače ime, saj se tukaj dodaja tudi »v malnu« – pri Vadamu se reče tudi na Piklc, kar pride od nemškega 'die Büchel'. Vsi trije mlini so bili nekdaj last brezoviškega veleposestnika Škandra in nazadnje je bil gospodar pri brezoviškem Škandru Franc Prešeren, daljnji sorodnik barda z Vrbe in precej imovit mož, ki je bil rojen pri Škandru na Logu. Škandrova hiša na Logu, kjer se je ohranilo to domače ime, ima dvojčico v gostilni pri Poku, saj je bil lastnik obeh Franc Pezdir, čigar posestvo je potem podedoval bogati Prešeren. Ko je prišla zemljiška odveza, je svojo brezoviško lastnino razprodal in tudi Vadamov mlin je dobil novega lastnika. Ne vemo natančno, ali je bil to Adam Novak, od čigar imena izvira domače ime, ali kateri od njegovih potomcev. K hiši se je pozneje priženil Gregor Pikec iz Horjula in od takrat se pri tej hiši pišejo tako. Eden zadnjih gospodarjev je bil tudi Matevž Pikec, ded Andreja, ki z ženo Anico z veliko skrbjo in prizadevnostjo bdi nad posestvom. Poseben biser pri Vadamu je nova kmečka hiša, na novo pozidana v starem slogu, ki je Brezovici zagotovo v ponos in okras. Matevž Pikec se je najprej poročil z Jero Armič, po njeni precej zgodnji smrti pa je k hiši prišla Neža Tomšič z bližnje enakoimenske domačije na holmu blizu Tržaške ceste. V obeh zakonih sta soprogi Matevžu, ki so ga dičili vitki, dolgi brki, rodili kar nekaj otrok.

Julijana je bila ena od otrok iz prvega zakona. Kot mlado dekle je doživljalo težke čase prve svetovne vojne, ko je na Brezovici kar mrgolelo vojaščine. Brezoviška železniška postaja je bila namreč izhodišče za regimente, ki so potovali na soško fronto, proti koncu vojne je bila na območju današnje Postaje, dela Brezovice, tudi vojaška bolnišnica. Ne vemo točno, na kateri železniški postaji je proti koncu vojne delala Vadamova Julka, brezoviški ali ljubljanski, dejstvo pa je, da se je tu ali tam srečala z Rudolfom Miškom iz Prage. Ruda, kot so mu rekli v zlatem mestu, je bil vojak pehotnega regimenta, ranjen že na začetku velike morije, leta 1914. Mogoče je zato med vojno bival v zaledju na Dunaju, od koder ga je pot pripeljala do Julijane Pikec. Lahko si predstavljamo, da so kakšno manjkajočo slovansko besedo pri obeh mladih ljudeh nadomestile oči in zaljubljen pogled. Ko se je leta 1918 naposled končala morija, sta se mladoporočenca podala na Češko. Nista se ustalila v Pragi, pač pa ju je pot zanesla v mesto Chomutov, kjer je bilo takrat veliko kovinske industrije in službe ni bilo tako težko dobiti.

Žal sta se Julka in Rudi pozneje razšla in Brezovičanka, družica Františka Langerja, je postala Julijana Langerová. Menda je z otrokoma prišla na obisk že okrog leta 1925. Takrat so delavci, ki so sekali v Kumarjevih gozdovih nad Radno, hodili z dela po stari cesti, ki je potekala kar čez Vadamovo dvorišče. Takrat je bojda eden od njih odvrgel ogorek in stelja pod streho pri hlevu se je vnela. Mali Rudi, Julkin sin, in njegova sestra Marica sta pritekla povedat v kuhinjo, češ da gori, pa njune češčine domači sprva niso razumeli. Ko so naposled dojeli, da pri hlevu gori, je bilo že prepozno. Ne vemo sicer, ali je hlev pogorel do tal, vendar pa je bila škoda nedvomno velika.

Češki sorodniki so bili spet na obisku poleti leta 1938. Menda se je takrat pri hlevu spet nekaj vnelo; ne vemo pa, kdo je bil tokrat krivec, da se je rdeči petelin spet razbohotil pri nekdanjem mlinu. Češki sorodniki so se pri Pikčevih spet ustavili leta 1963, tokrat že Rudi mlajši z ženo Herto in Rudijem tretjim. Na kmetiji je vedno zanimivo, žal pa je domači sin pri preganjanju čez planke nad hlevom padel skoznje, in to prav na nos. Posledic k sreči ni, spomini pa ostajajo. Miškovi so se pri brezoviških sorodnikih vedno radi ustavljali, tudi leta 1968. Na Brezovici so tisto pomlad preživeli nekaj sproščenih dni, potem pa se počasi odpravljali nazaj med zahodnoslovanske rojake. Takrat je v Radno z Bičevja prihitela Helena Belič in sporočila, da v Pragi na ulicah sovjetska armada nasilno preganja protestnike. Miškovim ni ostalo drugega, kot da si v Radni postavijo šotor in počakajo na ugodnejše novice. Kar nekaj časa je trajalo, da so se podali najprej proti Dunaju, potem pa v neki telovadnici na obrobju Dunaja počakali, da se vrnejo v domovino. Veliko Čehov in Slovakov je takrat zapuščalo domovino, Miškovi pa so se vračali nazaj v okrvavljeno Prago.

Potok Radna še vedno teče, Karlov most nad Vltavo tudi še stoji, češki sorodniki pa se na poti na morje še vedno radi ustavijo na Brezovici. Letos sta se k sorodnikom v Kranj in na Brezovico samo na obisk podala Rudi in Hana Mišek, pred leti pa je kar nekaj dni v Radni na poti na morje preživela Barbora Mišková, njuna hči. Na Brezovici imajo Miškovi sorodnike tudi pri Štebeju na Bičevju in seveda pri Urbančičevih na postaji, Julijanin brat Anzelm pa si je pred davnimi leti družino ustvaril v Kranju. Znani plavalni trener Ronald Pikec je sin njegovega pokojnega sina Matevža, v zadnjih letih pa si je sloves s svojimi slaščičarskimi mojstrovinami ustvarila Urša Pikec, vnukinja Matevževega brata Romana. Anzelm, ki je pred vojno kot financar služboval v Makedoniji, se je vedno rad vračal v domači kraj, kjer je pomagal pri spravilu sena, pod večer pa rad zavil h Kopaču in se zapletel v razvneto debato. Tudi njegova sinova sta večkrat preživela kar nekaj počitniških dni v Radni.

V soboto so tekle prijetne urice, ko smo se pogovarali malo po slovensko, malo po češko. Rudijeva žena Hana, rojena Čehinja, odlično govori slovensko, če pa ji kaj zmanjka, si pomaga z znanjem slovaščine ali ruščine; seveda pa Rudi svoje četrt slovenstva tudi rad ubesedi. Nad Radno se je spreletela kanja, nad Gradiščem so se oglašale kavke, nekje za zastorom časa in prostora pa je tisto sončno sobotno popoldne zadovoljno kimal drevni Radigoj in potihem zatrjeval: »Naj živi ta pridni rod tu še dolga leta!«

Miha Rus