Pred nekaj leti je moje domače društvo PGD Log praznovalo 100-letnico, zato smo z ekipo ogromno ur prebili za zasloni ob pripravi zbornika. Takrat je še vedno trajala pandemija bolezni COVID-19, zato smo k sreči imeli zadosti časa za tako velik projekt. O zgodovini društva in gasilskega doma smo se pogovarjali tudi z nekaterimi starejšimi Ložani in tako je prišlo na plan, da je v dvorani našega doma v letih po vojni ustvarjal neki "malar" Petkovšek z Lesnega Brda. Na stene obnovljene dvorane, kjer so na začetku vojne bivali vojaki, potem vojni ujetniki in naposled mladinske delovne brigade, ki so obnavljale staro cesto Ljubljana-Vrhnika, je pleskar naslikal nekaj motivov iz narave. Med drugim je upodobil tudi orača, kot predlogo pa je uporabil Dolinarjevega ata iz Dragomerja, Jakoba Gregorko, ki je bil po poreklu Ložan in je imel posest pod cesto proti Kostanjevici. Dvorano so poslej obnavljali, tako da teh slikarij že zdavnaj ni več na stenah danes svetlega in velikega prostora, kjer se poleg gasilskih dejavnosti odvija tudi veliko kulturnih dogodkov.

Umetnika iz sosednjega kraja pa nisem mogel pozabiti, ker se je namreč pisal Petkovšek, kot je bil tudi dekliški priimek moje stare mame Jožefe Rus, Štefanove z Drenovega Griča. Prav tako sem prvič slišal za tega umetnika, še posebej, ker je menda ustvaril tudi nekaj drugih del, kakor me je razsvetlil gasilski tovariš z Lesnega Brda Tone Jereb. Povedal mi je, da je nekaj njegovih slik na Logu pri po domače P'r Mark, odkoder izvira tudi Tonetov rod po mamini strani, Markovi so pa tudi moji daljni sorodniki. Vedno prijazni Boštjan Malavašič nama je s soprogo pokazal eno Petkovškovih slik z motivom iz narave, ki je del hišnega inventarja v hiši v starem delu Loga na vasi. Ta ena in edina slika mi ni dala miru in poizvedoval sem naprej, kdo je bil skrivnostni umetnik. Tone mi je pozneje nanizal še nekaj mladostnih spominov na slikarja in njegovo družino, posebej na Petkovškovo najmlajšo hčer Marijo, s katero se je mali Jereb rad družil. Kot rodoslovca s kar nekaj let izkušenj brskanja po matičnih knjigah me ni skrbelo, da ne bi Petkovška sorazmerno zlahka našel v krstnih knjigah ene od župnij v okolici, vendar se je tu zapletlo. Medtem mi je Marjan Nicoletti, vnuk Andreja Petkovška, povedal za grob svojega dedka na vrhniškem pokopališču. Gre za majhen, a skrbno vzdrževan grobek, v katerem počivata Andrej in Angela Petkovšek. Slikarjeva žena je bila doma z Iga in je bila edina hči ižanskega trgovca Ivana Mežana in Marije, roj. Avanzo. Angeli je mama prav kmalu umrla, oče pa se je znova poročil, vendar sorodniki na Vrhniškem niso imeli stikov z drugimi Mežanovimi potomci z Iga. Priimek Avanzo je povezan s turjaškimi grofi, odtod torej tudi govorice o modri krvi Andrejeve žene, vendar plemstvo ni potrjeno. Je pa oče Ivan hčer Angelo poslal na Koroško v gospodinjsko šolo, tako da je bila pleskarjeva žena vešča raznovrstne kuhe in peke.

Prav gospa Vilma Brešan, hči prej omenjene Jerebove mladostne prijateljice, me je razsvetlila, da je bil njen ded Andrej pravzaprav rojen v Šempetru na Krasu, kar je danes Pivka. Krstne knjige na portalu Matricula v tej župniji segajo žal samo do leta 1895, sem pa k sreči v mrliški knjigi našel zapis o smrti slikarjevega starejšega brata Ludvika, ki je dočakal komaj eno leto. Oče Lavrencij (Lovrenc) je tukaj naveden kot krčmar v Radohovi vasi (na Pivškem za razliko od dolenjske Radohove vasi prvo sestavino tega imena naglašujejo na predzadnjem zlogu). Živeli so na številki 40 prav blizu cerkve, ta hiša pa dandanašnji ne stoji več. Družina Lovrenca Petkovška in Marije, roj. Germek (rojene v čuvajnici št. 415 a v Pivki), se je precej selila. Najstarejša hči Helena (v zapisih na My Heritageu je omenjena kot krčmarica) je bila rojena na Slavini, drugorojenka Marija na Vrhniki (Marija se je pozneje poročila na Ig z Gerbcem, čigar prednik je na Ižansko prišel iz Dvorske vasi, njihova je bila tudi gostilna Pri Gerbcu na Igu. Gospa je doživela skoraj 96 let, njeno hišo pa je dedovala družina telovadca Petkovška), Andrej in Julijana na Rakeku, ostali sorojenci pa v Radohovi vasi, ki je danes del Pivke. Najstarejša Helena Petkovšek se je poročila z Ivanom Intiharjem iz Iške vasi, nekatere njene hčere in sinove pa je zaslediti v Združenih državah v zvezni državi Ohio. Tone Jereb pripoveduje, da je takrat že Lesnobrdec Andrej Petkovšek dobil komplet slikarskih barv iz Amerike, ne morem pa z gotovostjo zatrditi, ali mu jih je poslala sestra ali morda nečakinja Matilda Prijatel, ki je tudi doživela visoko starost 97 let.

Prav tako nisem povsem prepričan, da so slike sv. Urha in Martina ter podobe križevega pota v zaplaninski cerkvi njegovo delo. Žal je v življenju pleskarja in slikarja Andreja Petkovška mnogo točk, kjer lahko porečemo le "menda"; je pa nedvoumno, da so freske v Zaplani delo mojega ložanskega rojaka Izidorja Moleta, saj o tem večkrat spregovori Ivan Pečnik v svojih dnevnikih, ki jih dr. dr. Marija Stanonik s svojo ekipo zbrala v knjigi "Vedno sem rad zidal - zbrano delo župnika Ivana Pečnika" (na voljo tudi v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki). Ena od domnev je tudi, da je bil Andrej menda bratranec Jožefa Petkovška, bolj znanega slikarja iz Verda, česar mi tudi ni uspelo dokazati. Oče lesnobrdskega Petkovška je bil Lovrenc (roj. 1862) in oče slednjega tudi Lovro, doma z Vrhnike 199 z ženo Marijo, roj. Mele. Lahko pa je bil sloviti Verjan bratranec Andrejevega očeta.

Na družinski fotografiji, katere sken mi je poslal Marjan Nicoletti z Vrhnike, slikarjev vnuk, je Andrej Petkovšek v krogu svoje družine (povsem na desni), zraven pa je verjetno tudi njegov brat Karel v uniformi italijanskega stražnika. Njegove hčere so živele v Verdu, v Lazah pri Borovnici in v Grčarevcu.

Naj sklenem z nekaj mislimi. Izučeni slikopleskar Andrej Petkovšek je bil mojster svojega dela, poskušal se je tudi v slikarstvu. Žal je večkrat pregloboko pogledal v kozarec, tako da je družina trpela zaradi njegove odvisnosti. Bodi ta bolj rodoslovno kot likovno ubran članek vzpodbuda za bralca, da opozori še na kakšno njegovo delo. Vrhniški kitarist Marjan Nicoletti, prijazni gospod izpod Trojice, je povedal, da je bil njegov ded zaslužen tudi za poslikave na stavbi današnjega vrtca blizu lekarne (bojda je bila tam včasih konjušnica), gospa Vilma Brešan pa mi je povedala, da je veliko ustvarjal na mokre zidove. Petkovška že dolgo ni več med nami, odšel je že davnega leta 1967, njegova žena Angela zaradi bolezni še veliko prej, grobek, za katerega lepo skrbi Marjan s svojo soprogo Mojco, pa priča o življenju krčmarjevega sina, ki je ljubil umetnost. S prijazne vzpetine na Lesnem Brdu je zrl na Barje in na zastavne meniševske planote, v njegovi duši pa so se utrinjali prizori, ki jih je pozneje naslikal na vlažen omet ali na platno.

Miha Rus

Viri: 1. pisna poizvedba: Maja Zupančič, občina Ig; Janez Šket, župnik na Rakeku; Tatjana Oblak Milčinski, ZIC Vrhnika

2. ustni viri: Marjan Nicoletti, Vilma Brešan, Tone Jereb.