Likovič je v naših krajih kaj znan priimek. Najdemo ga na Ižanskem, predvsem na Gornjem Igu, pa tudi v Rakitni. Ta je od leta 1961 pripadala občini Ljubljana Vič - Rudnik, kateri se je pridružila na predlog rakiških volivcev in ljudskega odbora občine Cerknica, 23. maja 1961 pa je ObLO viške občine ta predlog potrdil na 3. ločeni seji. Danes je Rakitna del občine Brezovica.

Priimek je bilo na začetku dvajsetega stoletja zaslediti tudi na Pakem v danes sosednji borovniški občini. Najbolj imeniten Likovič s Pakega je bil zagotovo pisatelj Joža Likovič. Njegov oče Janez je bil železniški delavec. 5. februarja 1899 se je ta poročil s Karolino (Korlo) Ljubič, hčerjo železniškega čuvaja, prav tako s Pakega. Mlada družina si je prvo gnezdo ustvarila na Rakeku, tako da je mati Karolina, roj. Ljubič, malega Joška 5. marca 1900 povila v tem kraju blizu železniške proge. Družino pa je že kmalu doletela tragedija, saj je pisateljev oče Janez umrl v železniški nezgodi (stisnilo ga je med dva vagona). Mati Karolina se je morala potem s štirimi otroki seliti iz enega železničarskega stanovanja v drugega. Njena bratranca, brata Jager, ki sta bila gospodarsko in družbeno uspešna v Združenih državah, sta sestrično vabila čez lužo, vendar je ta sklenila ostati v domovini. Hodila je v dnino in trdo garala, da je nahranila številna usta svoje dece. Pri tem ji je pomagal sin Jože, ki je opravljal težaška dela na železnici, pozneje pa za denar igral tudi klavir v ljubljanskih kavarnah. Mali Pačan je v osnovno šolo hodil na Grabnu v Ljubljani, potem pa obiskoval trgovsko akademijo v Ljubljani in nato študiral pravo. Tega je uspešno končal leta 1926 in se zaposlil kot pravnik. V svoji poklicni karieri se je predvsem ukvarjal s cestnim pravom, saj je prvo službo dobil na Državni upravi za ceste, cestam pa je poklicno potem ostal zvest do smrti leta 1970. Pri poklicnem delu se je veliko srečeval z Barjani in podkrimskimi rojaki, ki jih je dobro poznal in jim znal prisluhniti pri včasih težavnih postopkih načrtovanja in gradnje cest.

Poleg strokovnega poklicnega dela je imel dve veliki ljubezni, glasbo in pisanje. Na glasbenem področju se je izobraževal že kot srednješolec, saj je v letih 1914–1918 končal štiri razrede za klavir in glasbeno teorijo, pozneje pa je na državnem konzervatoriju študiral še solopetje, klavir in harmonijo.

Pisateljevati je začel že s sedemnajstimi leti. Največ svojih predvsem pesniških del je objavil po različnih časopisih in revijah, največ v Mladiki, kjer je objavljal vse do leta 1941, ko je ta prenehala izhajati. Pozneje se je predvsem posvetil prozi, ki jo je tudi v nadaljevanjih objavljal v različnih revijah, pa tudi v dveh knjižnih izdajah. Leta 1931 je objavil povest »Prodane duše«, v kateri opisuje trpljenje primorskih Slovencev pod fašističnim jarmom. Ta knjiga je šla tedanji italijanski oblasti na Primorskem tako v nos, da so večino naklade pokupili in požgali, ohranjenih le bore malo izvodov. Med drugo svetovno vojno pa je v Slovenčevi knjižnici izšla zbirka balad in pripovedk »Svetinje nad Barjem«, v kateri na pretanjen način in z izbornimi narečnimi besedami opisuje starodavne zgodbe z Ljubljanskega barja in Krimskega pogorja. V tipkopisu je ostala knjiga »Lučca nad ognjiščem«, zbirk črtic iz gnezda njegove družine, ki sta si jo z ženo Leopoldino, roj. Bizovičar, leta 1930 osnovala v ljubljanskem trnovskem predmestju. V zakonu se jima je rodila hči Marija, Marijica, kakor je pravil svoji ljubljeni hčeri, pogosti junakinji literarnih domačijskih slik pisatelja Likoviča. Žal se je Likovič s svojo prvo ženo razšel in se pozneje poročil s Pio, roj. Dolenc z Wolfove ulice v Ljubljani, s katero pa nista imela otrok. Joža Likovič je umrl leta 1970 v nezgodi avtobusa v središču Ljubljane.

Zagotovo imamo občani Brezovice Likoviča tudi malo za svojega že zaradi mnogih motivov iz naših podkrimskih in barjanskih vasi, ki so predvsem pogosti v Svetinjah nad Barjem. Svetinje so skrivnostne lučce, ki se med veliko in malo mašo točijo med cerkvami božje žlahte pod Krimom, kakor pisatelj slikovito opisuje cerkve v preserski župniji. Svitanice pa so svetle zvezde, ki v vaseh pod Krimom naznanjajo božič. Veliko črtic opisuje tudi skrivnostne zgodbe, ki se odvijajo nad jezeriščem nekdanjega mostiščarskega jezera. Pisatelj pa ne ostane samo na vzpetinah, od koder je moč uzreti Žalostno goro, pač pa se povzpne tudi na Rakiško planoto, omenja Vihrovco, Golobjo jamo in druge kraje v Rakitni.

Kako tudi ne, saj je moral Joža te kraje poznati ne samo iz pripovedovanja, ampak jih je gotovo tudi sam obiskal. Od tod je bil doma namreč njegov ded Janez Likovič, sin Antona Likoviča in Jere, roj. Svete. Odkod so Likoviči prišli v Rakitno, bi zahtevalo malo več rodoslovnega raziskovanja, so pa zagotovo ljudje s tem priimkom zelo dejavni v svojem prelepem kraju, npr. Rok Likovič, ki je predsednik tamkajšnjega turističnega društva.

Še ena povezava je v naših krajih, ki nas povezuje s pisateljem Ljubljanskega barja. Na Brezovici se odbojkarji namreč s hvaležnostjo spominjajo pokojnega trenerja Igorja Željeznova, ki je bil med letoma 2006 in 2008 trener članske odbojkarske ekipe Brezovice. Igor je bil pisateljev vnuk, sin njegove hčere Marije in očeta Dušana, pisatelja in prevajalca. Zahrbtna bolezen ga je pred kratkim mnogo prezgodaj ugrabila iz naše srede.

Ko bo v naslednjih zimskih dneh zazvonilo v linah cerkve sv. Nikolaja na Pakem in bo sv. Miklavž tako kot vsako leto pred vrati pustil darila za pridne otroke, se bo morda drobljenje zvonov po skrivnih poteh s Pakega prikradlo tudi v Rakitno. Spomnilo bo na starodavne Rakičane, katerih enega je ljubezen privedla tudi pod Paški most. V noč bo odmevalo vztrajno drdranje kolesnih dvojic na mimo vozečem vlaku in nad zasanjanim Barjem se bodo utrinjale zvezde iz ozvezdja Leva. Spominjale bodo na Jožo Likoviča, ki je v svojih delih pustil tako lep spomin na stare barjanske in krimske zgodbe.

Miha Rus

Viri: 1. Diplomska naloga Mihe Rusa

2. Fotografije Jože Likoviča: avtor Neznan – To gradivo je pod sklicno številko JIOOXYXO dostopno v Digitalni knjižnici Slovenije.

3. Naša komuna (leto 1961).