Danes praznujemo god "sv. Martina, patrona ljubega mi vina.", kot je lepo napisal Anton Aškerc. Minulo soboto je pot njegovega dolenjskega rojaka, Frana Levstika iz Dolnjih Retenj pri Velikih Laščah, zbrala nepregledne množice, ki so se podale na Levstikovo literarno pot. Med njimi je bila tudi skupina šolnikov z OŠ Brezovica, pa tudi nekaj drugih Brezovičanov in barjanskih rojakov iz bližnjih vasi. Vreme je bilo napol čemerno, popotniki pa od Litije naprej proti dolenjskemu Čatežu pod Zaplazom vse bolj prešerni in razpoloženi. Barjanski popotniki se morda takrat niso povsem zavedali, da je prav Levstik dal ime njihovemu Barju, kakor je slišal govoriti domačine na Ižanskem, ki so hodili na "borje". V Igu bližnjih vaseh pa je Velikolaščan prijateljeval tudi z našim brezoviškim rojakom. Slednji je dobil ime po dobrosrčnem vojaku iz francoskega Toursa, ki je dosegel tudi svetniško čast. Kdo bi le bil ta Martin?

Za to moramo poseči precej nazaj v času, tja proti začetku 19. stoletja. Takrat je namreč na Brezovici služboval cerkovnik, učitelj in organist Jožef Peruzzi. Rod Peruzzijev izvira iz Siene, v Slovenijo na Ižansko pa naj bi prišli prek Furlanije. Jožef Peruzzi se je l. 1803 poročil z Nežo Prijatelj, hčerjo mlinarja iz Karlovice. Prva dva otroka sta se mu rodila v Brestu, naslednja dva v Tomišlju, šele hči Marjeta je bila rojena na Brezovici. 23. oktobra 1835 se mu je rodil najmlajši otrok, sin Martin. Ta je bil iznajdljiv in umen fantič, ki je precej talenta podedoval po očetu. Da si lahko namreč lahko vršil tako raznoliko trojno službo in obvladoval tudi za pevce tako pomemben inštrument, kakor je zmogel Jožef Peruzzi, si moral biti pa res precej izveden. Verjetno je bil Peruzzi starejši vešč tudi tesarstva, saj je ta italijanski rod slovel tudi po tesarskih spretnostih za gradnjo npr. mlinov. Oče je Martina najprej poslal v ljudsko šolo na Brezovici, potem pa v gimnazijo v Ljubljano, ki jo je nadebudni Peruzzi po osmih letih uspešno končal. Po enem letu poti do posvečenja v lemenatu je spoznal, da duhovski stan ni zanj, in se napotil na Dunaj, kjer je nekaj časa študiral na tehnični visoki šoli. Od doma ni prejemal kaj prida denarja, zato se je moral preživljati z inštrukcijami, česar pa se je kaj kmalu naveličal. Vrnil se je nazaj na Kranjsko, najprej na Brezovico, potem pa si je v Lipah na drugi strani Ljubljanice po letu 1870 postavil hišo. Novo barjansko naselbino so menda po njegovem predlogu poimenovali z imenom starodavnega slovanskega svetega drevesa. Martin Peruzzi se je najprej poročil z Vrhničanko Frančiško Marolt, ki pa je kmalu umrla za jetiko, potem pa se je umni Barjan po nasvetu pisatelja Frana Levstika, s katerim sta bila prijatelja, poročil z njegovo daljno sorodnico Frančiško Jakše, hčerjo bogatega kmeta z Roba pri Velikih Laščah. Ta mu je rodila kar 11 otrok, od katerih so žal trije umrli kot otroci. Od sinov, ki jih je bilo več kot hčera, je Svetoslav postal kipar, njegov starejši brat Mirko, ki je bil revident na južni železnici, pa je že dokaj mlad umrl; Vladimir pa je ostal na kmetiji v Lipah. Hčere so se vse po vrsti poročile na kmetije, ena od njih, Ljudmila, k Snoju v Lipe.

Oče Martin je bil umen gospodar, ki je svoje posestvo v Lipah sčasoma zaokrožil na 22 hektarov. Pred tem je bil oskrbnik na različnih posestvih, s svojo razgledanostjo pa si je prislužil tudi mesto v komisiji za osuševanje Ljubljanskega močvirja, kakor so včasih imenovali Barje. Ko je leta 1875 kopal osuševalni jarek na svojem zemljišču blizu Iga, je naletel na ostanke kolišča. To je bil začetek raziskovanja t.i. Dežmanovih kolišč (po znamenitem arheologu Karlu Dežmanu), ki so danes del UNESCO-vega seznama svetovne dediščine. 

Martin Peruzzi je prijateljeval z mnogimi znanimi ljudmi tistega časa, tako se je srečal tudi s Franom Levstikom, s katerim sta postala še posebej velika prijatelja. Pisatelj je bil tudi krstni boter vseh njegovih otrok, tudi Svetoslava, ki mu je poleg lepega slovanskega imena vzdel tudi nadangelski naziv Mihael. Svoje otroke je naš Martin vzgajal s trdo roko, tudi dobre šolske ocene potomcev mu niso bile zadosti. Otroci so morali tako kot žena Franja precej trdo delati. Njegova življenjska pot se je sklenila nepričakovano: 5. julija, na god svetih bratov Cirila in Metoda l. 1900 se je utrnil plamen življenja s srčno kapjo. Gospodar Martin se je vračal domov iz Ljubljane in 500 m pred hišo je vedno čvrstega možaka izdalo srce. Žena Franja ga je kljub napornemu življenju in mnogim otrokom preživela za 31 let; umrla je v Ljubljani, zdaj pa z možem oba počivata na tomišeljskem pokopališču.

Pred kratkim je torej minilo 190 let od rojstva tega našega rojaka, po katerem nosi ime Peruzzijeva ulica v Ljubljani, ne nazadnje pa tudi picerija Peruzza na taisti ulici. Njegov spomin se je tako dobro ohranil tudi po zaslugi njegovega potomca Petra Hawline, znamenitega rodoslovca, ki jesen življenja preživlja na Lipici pri Škofji Loki. Martin Peruzzi je bil namreč ded Hawlinove babice Marije. Gospod Hawlina, ki je bil v letih po osamosvojitvi Slovenije tudi škofjeloški župan, je svojemu rodu posvetil kar celo številko revije Drevesa, ki jo je izdajalo Slovensko rodoslovno društvo. Glasbeni talent nekdanjega brezoviškega organista se je očitno prenesel tudi na Petrovo številno družino, saj so mnogi Hawlinovi otroci akademski glasbeniki. Zanimivo pa je tudi, da tudi rod njegove žene Irene, roj. Goršič, izvira iz brezoviške župnije, namreč iz velike Gromove rodbine z Loga. V Šentjurij pri Grosupljem se je namreč poročila Mina Rus, najmlajša hči Janeza Rusa, sirote iz Trsta.

Včasih se zdi naše življenje tako zapleteno in zamotano, da nam je zgled svetega Martina iz Toursa lahko v poduk. Ta rimski vojak je presekal svoj plašč in polovico namenil prezebajočemu beraču. To dejanje pa znabiti tudi vsako leto tako navdahne mošt, da postane sladko vince, češ: bodi to, kar si, ljudem v veselje. Na zdravje, dragi brezoviški krajani in občani!

Miha Rus

Viri: 1. Drevesa, časopis Slovenskega rodoslovnega društva. Letnik 1, številka 9, april 2002;

2. rodoslovne datoteke avtorja.

3. Fotografija Martina Peruzzija last Petra Hawline.