Notranje Gorice so vas v sami sredini Ljubljanskega barja. Zleknjene ob največjem barjanskem osamelcu, Plešivici, se razgledujejo po Krimskem pogorju, na drugo stran pa lahko s kotičkom očesa uzrejo daljne Julijske Alpe in njih skrivnostnega očaka, božanstvo Triglav. Čez nasip, ki je pred več kot 170 leti požrl neizmerne količine dolomita iz nedrij Plešivice in apnenca iz drugih bližnjih kamnolomov, preden je obmiroval nad gladino nekdanjega jezera, dan in noč drevijo jeklene pošasti, močne ruse električne lokomotive, avstrijski stasiteži in dizelski Herkuli. Včasih, ko se čez električne vodnike nabere srež, se sredi noč iskri kakor v pradavnih časih mostiščarskega jezera, ko se je vžigal metan v potonulih plasteh rastlinja. Takrat so se med ljudmi razpredale bajke o zmajih, ki bivajo globoko v nedostopnem mokrišču.

Tod bivajo ponosni Barjani, katerim poleg različnih izpeljank imena iz tistih Goric, ki so za razliko od Vnanjih, Zunanjih, Notranje, se pravi znotraj čarnega risa starodavnih barjanskih trdin, pravijo tudi Sukarji. To hrano, namreč sok, so nekdaj pod Plešivico tako zelo čislali, da so jih okoliški Barjani začeli klicati s tem imenitnim imenom. No, tisti prav na vrhu Plešivice so bili vedno Plešivičani, nekateri od slednjih pa so se spustili bliže starodavnemu dvorcu baronov Kušlanov, ki se mu je nekdaj reklo tudi Zablate ali po nemško Moosthal. Naselili so se na trdini blizu Plešivice, Vrbičevega in Marinčevega hribca, danes pa se njihovemu naselju reče Podplešivica. Prebivalce slednje prav dobro poznam, saj so hodili v šolo na Log, nekdaj potem tudi v prečudni kraj Vrhniko, danes pa nekatera njih deca hodijo v šolo v Dragomer. Ko smo pa že pri šolah: lansko leto smo prav slovesno praznovali 120 let podružnične šole v Notranjih Goricah in marljive delavke te učilne zidane so za vse goste na proslavi skuhale pravi pravcati sok, ki nam je odlično teknil.

Spomin na prijeten okus v ustih še ni zbledel, ko sva se s soprogo sredi julija podala po svoje, in to v deželo Škipetarjev. Z jekleno ptico sva s tržaškega letališča poletela do Tirane in potem z dakijskim vozom znamke sandero čez Skader, Drač (ja, tisto čarobno luko iz osnovnošolskega zemljevida Jugoslavije), Berat in Himaro do Gjirokastra, rojstnega mesta Enverja, ki se je samo pisal Hodža, drugače je pa bil precej zagaman diktator, ki je svojo deželo orlov zaklenil v čisto osamo ter jo posejal z neštetimi bunkerji. K sreči ni mogel ubiti gostoljubne duše svojih rojakov, ki časte dvoglavega orla in si kdaj pa kdaj na glavo poveznejo pol žoge, tako da je bilo res prijetno bivati v tej deželi, če odštejemo njihov nemogoč stil vožnje in nasploh prometno zmedo na vsakem koraku. Ko sva se torej s čistega juga začela vračati proti severu, sva se v opoldanski vročini ustavila na kavi v mestu Këlcyrë ob reki Vlosë, ki je po smaragdni barvi sestrična naše Soče. In tam so naju pričakale Suke, pa ne tiste iz soseske sv. Martina, ampak prijetno upodobljene na kažipotu, ki kaže proti Ballabanom in v albansko različico naše barjanske republike. Da pa bo mera še bolj polna, pa je prav blizu še vasica Goricë. Fatamorgana naših barjanskih sosedov na modrem kažipotu naju je prav razvedrila in po kavi v prijetnem lokalu, ki ga ob potrebi krasi tudi stari dobri "čučavec", naju je zgrabilo domotožje po našem lepem Barju in bližnjih dvojelikih Goricah, zato sva jo mahnila nazaj proti severu. Spoznala sva še par albanskih znamenitosti, med drugim našla tudi kažipot za Kamnik (očitno ne za našega pod Krimom), in se čez še nekaj prijetnih mest prebila do Tirane ter v nedrih druge kovinske letalne priprave priletela nazaj v domače kraje. Suke za naju ne bodo nikoli več iste, kot so bile, ker veva, da imajo v gorati balkanski državi svojo dvojčico. Mogoče so pa črnolasi vzhodnjaki, o katerih je v Bobrih pisal Jalen, med mostiščarje prijadrali prav od tam dol? Kakor koli že: začel se je svečan in malce šegavosti se bo tja do konca meseca prileglo, mar ne? Pa zdravi ostanite, bi rekel Švejk.

Miha Rus