Veljko Toman je priznani akademski slikar in restavrator specialist, ki živi in ustvarja na Rakitni. Njegovo delo ste najbrž že večkrat zasledili; ena od razstav, ki je še vedno aktivna, je tudi razstava s slikami iz Jordanije. Kot restavrator je deloval v Mestnem muzeju Ljubljana vse do upokojitve. Poleg slikarstva se ukvarja z grafiko, ilustriranjem, pedagoško-andragoškim delom, še vedno pa se posveča tudi restavriranju umetnin. Od leta 1973, ko je prvič razstavljal svoje slike v Mestnem muzeju Kranj, je imel več kot 170 samostojnih razstav doma in na tujem ter sodeloval na več kot 300 skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejel več kot petdeset nagrad in priznanj, med prvimi leta 1976 študentsko Prešernovo nagrado za restavratorstvo.

Že skoraj pet desetletij je s svojimi slikami navzoč v slovenskem kulturnem okolju in večino svojega slikarskega opusa je posvetil krajinski motiviki. V svojem ustvarjanju je uveljavil izrazito barvitost, ki je z leti postala tudi eden najbolj prepoznavnih znakov njegove govorice. Kot slikar se pogosto udeležuje likovnih srečanj in kolonij. Ena od nedavnih je bila tudi akcija Umetniki za Karitas, ki poteka že 27. leto. Lansko leto je bil Veljko Toman tudi častni gost, saj sam sodeluje pri tem projektu že 25 let. Ob tej priložnosti je lani zapisal: »Tudi mene vleče više, na odprto, da si napolnim pljuča, da mi pogled zaplava v neskončno daljavo. To doživetje je neizmerljivo, polno radosti do življenja, bivanja in ustvarjanja. Obenem pa gre za zavedanje o naši majhnosti in za neizmerno hvaležnost za vse te darove, ki jih izkoriščamo, pa tudi poskušamo v manjši ali večji meri vračati. Sinji vrh je zame prava priložnost, da se tudi jaz kot številni drugi ustvarjalci, podporniki, donatorji in sodelavci v tem nadvse humanem gibanju Umetniki za Karitas, ki se je v četrt stoletja globoko zasidralo v našo zavest, odzovem in doprinesem po svojih sposobnostih in močeh. Kot dolgoletni sodelavec tega humanega gibanja je moja potreba da spomnim vse sebi podobne, ki prispevajo k temu gibanju, da smo začimba, spodbuda tej dejavnosti, in da dam misliti tistim, ki se še niso odločili, da bi od svojega ustvarjalnega talenta prispevali kak del za ljudi, ki so teh darov potrebni. Organizatorju Umetniki za Karitas pa sem hvaležen, da lahko aktivno sodelujem in prispevam k temu gibanju, ki nam je lahko vsem v ponos.«

Kateri je bil vaš zadnji projekt?

Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu je širša dobrodelna akcija, ki ima vsako leto svoj namen. Zadnji dve leti je bil glavni cilj pomoč za umetniške družine. Skoraj vsako leto naslikam vsaj štiri slike v ta namen. Rad spodbujam in pomagam, če je le v moji moči. Ta projekt je zelo odmeven in odličen, meni osebno v ogromno veselje. Prav poseben čar ima ustvarjanje, ko slika pravzaprav še ni dokončana, pa jo že nekdo izbere, kupi in gre v dober namen. Kdor hitro da naprej, mu je to najlepše, pa tudi tistemu je, ki jo prejme. Takšni projekti in kolonije so dober čas, da se tudi sam česa naučiš. Ugotoviš, da z različnimi načini prideš do podobnih rezultatov, le način podajanja se spreminja.

Kaj vas žene naprej kot umetnika?

Da lahko s svojo ustvarjalnostjo še nekomu drugemu daš nekaj, da ima čim več ljudi nekaj od tega. Velikokrat se zamislim in se vprašam, komu to sploh koristi? Včasih imam občutek, da sem pravzaprav velik egoist, ker delam tisto, kar je všeč meni in ne, kar je drugim (smeh). Od nikogar ne zahtevam, da razume, kaj želim z določeno sliko povedati. Je pa super, ko nekdo razume. Če se vsaj nekaj ljudi moje slike dotaknejo, je to zame že uspeh. To, kar daješ, se ti povrne.

Kateri so vaši najljubši motivi?

Če je megla, naj bo megla. Če je dež, naj bo dež. Zadnjič v Dvoru je bila pa toča. In sem jo tudi naslikal. Izrazito slikam naravo. Tudi figuraliko, abstraktno slikarstvo, portret in druge. A narava ti da stalen navdih. Pa ni nujno, da vključim točno ta drevesa, te poglede, ampak se ti sami od sebe prikradejo v motive. Določeni odtenki, barva, odnosi, so del tebe in jih dodaš v sliko. Tudi ni nujno da je narava sama po sebi lepa, saj je lepota tisto, kar ima nekdo v sebi. V vsako sliko pa umetnik da svoja čustva in tisto, kar najbolj čuti. Vsak letni čas prinese svoj čar in svoje motive. Poletje je zelo bogato obdobje, jaz mu pravim čas sončnic. In jih tudi zelo rad slikam.

Povezujete slikarstvo tudi z drugimi vrstami umetnosti?

Ni slikarstvo vsemogočno izrazno sredstvo, ki se ga v drugih medijih ne da izražati. Še več se da, na primer v glasbi. Glasba je prav tako svoja kompozicija. Imam eno posebno sliko, ki sem jo naslikal po določeni skladbi.

Vi ste rojeni v Splitu?

Ja, sem slučajno rojen v Splitu. Oba starša sta Savinjčana, tako da nimam hrvaških korenin. A leta 1944 je bilo še vojno obdobje. Vse so prepeljali na Balkan, v Split in tako sem se konec decembra tam rodil. Takoj, ko je bilo možno, sta šla starša oziroma mama - nazaj domov. So se pa iz tega zgodile prav zanimive zgodbe. Nekoč me je poklical galerist iz Splita in vprašal, če bi prišel k njim v kolonijo za en teden in potem sem kar nekaj let tudi hodil. Oni so rekli: »Ti si naš!«, pa sem vedno govoril, da nisem. Jim nisem uspel popolnoma dopovedati, da nimam hrvaških korenin, da je to slučaj. Pa so me vseeno vzeli za svojega, kar je po eni strani tudi fino.

Kako ste v mladih letih prišli do slikarstva?

Nekaj mora biti v tebi. Ampak skoraj v vsakem je ta kreativnost. Ni nujno, da v likovnosti, lahko v plesu, glasbi ,… Do tretjega razreda rišeš, tako kot rišeš. Potem sem pa videl, da mi gredo kakšne stvari malo bolje. Vendar mi doma niso pustili, da bi šel na šolo za oblikovanje, namenjen sem bil že za električarja. Po prepiranju mi je mama le rekla: “Pa pojdi delat sprejemni izpit.” In sem šel sam, pri štirinajstih letih prvič v Ljubljano. Potem sem se izgubil, s sprejemnim izpitom bi moral začet okoli osme ure, jaz pa sem v Križanke prišel ob enajstih. Slučajno me je videl gospod, me peljal v en razred in rekel: “Zdaj pa tukaj riši.” In sem bil sprejet in sem šel na oblikovno. Ta šola ti da nekaj drugačnega. Še danes, če ne bi bilo njega, bi bil najbrž električar. Iz oblikovne pa sem nadaljeval pot na Pedagoško fakulteto likovne smeri in potem uspel priti na Akademijo za likovno umetnost. Pozneje sem postal tudi restavrator specialist.

Gospodu Veljku se zahvaljujemo, da si je vzel čas in nam predstavil svoje delo. Želimo mu, da bo še dolgo ustvarjal odlične slike in v slovensko kulturo prinašal barve, dobrosrčnost in svoj slog.

Eva Povirk