Letošnja slovesnost je potekala v nedeljo, 2. julija. Začela se je v župnijski cerkvi z mašo, ki jo je imel župnik g. Janez Šilar. Pri mašni pridigi je povezal »spomin in spoštovanje do tistih, ki jim je človeška hudobija vzela življenje« in krst dveh otrok, ki so jih starši z veseljem sprejeli in so jih pripravljeni vzgajati po izročilih svojega naroda. Oboje je izraz ljubezni do Boga, naroda in sočloveka – in nekaj velikega.
Po maši je sledila kulturna prireditev ob farni spominski plošči, na kateri je zapisano 123 imen Borovničanov, ki so izgubili življenje med vojno in takoj po njej in večina od njih še nima groba.
Na prireditvi so nastopili: borovniški župnik g. Šilar, kvartet ŠKRIP, Jani Bolarič, Franci Švigelj in Slavi Košir, ki je prireditev vodila. Slišali smo tragično zgodbo o Vičičevih in o Lončarjevih, pesmi F. Balantiča in A. Grozdeta, osrednji govor pa je imel predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.
Naj navedemo nekaj poudarkov iz Ogrinovega govora:
- Ohraniti občutljivost do trpljenja bližnjih, ohraniti sočutje ob njihovi nesreči – to je danes čedalje težje in redkeje. Življenje v blagostanju nas zadržuje na površini, drsimo po gladki povrhnjici stvari. Za občutljivost, če naj se v nas oglasi, pa se je treba ustaviti ob konkretni osebi, se poglobiti v njeno osebno zgodbo, tudi v bolečino. Mnogi pred tem bežijo. Bežijo pred slovensko zgodovino. Toda to je v resnici tudi beg pred duhovnim življenjem: za spominjanje je treba, da motrimo stvari, kakor so se v resnici zgodile, razločujemo dobro in slabo; zato je spominjanje del moralnega življenja, se pravi del duhovnega življenja.
- V Borovnici imate to prednost, plačano z najvišjo ceno, da iz domačega izročila od blizu vidite in veste, koga so komunistični partizani udarili spomladi in poleti 1942, ko ni bilo v Borovnici in nikoder drugod še nobene vaške straže. Najmanj 14 je bilo teh civilnih žrtev v Borovnici pred nastankom vaške straže. Nikogar ni bilo, ki bi partizanom nasprotoval. Bili pa so ljudje, ki se s komunisti niso strinjali ali pa so zgolj hoteli živeti naprej po svoje, na svoji kmetiji, ob svoji službi, s svojo družino, kakor jih je izučilo družinsko izročilo rodov in pošteno delo. Prav zato, ker so hoteli ohraniti svoje dotedanje življenje, svoj slovenski svet, kakršen je bil od prej, prav zato so jih komunisti napadli in jim zadali smrtne udarce, smrtne strele – 12. julija 1942.
- Takrat so, kot bi rekel Dostojevski, zagospodarili besi – demoni. Naši pokojni tem besom pod nobenim pogojem niso hoteli predati svoje pameti, svojih src in življenj. Zato jih je zadelo najhujše.
- Kakor se naši pokojni nikakor niso hoteli podrediti besom svojega časa, tako se tudi mi ne. Toda za to se jih moramo spominjati. Če bomo mislili na njihove zadnje trenutke, ko se je vsa njihova mlada prihodnost na tem svetu končala, bomo našli moči tudi za svojo prihodnost.
- Ko na stari fotografiji gledamo nasmeh deklice Ivke Vičič, gledamo nasmeh tega obličja na ozadju presežne dobrote, ki je to bitje ustvarila; motrimo pa jo tudi na ozadju krute smrti, skozi katero je šla. In tedaj si rečemo: Nikoli več ne smem obupovati, nikoli ne smem izgubiti vere v dobro.
In še pesem Alojzija Grozdeta, ki je tudi bil v istem letu žrtev revolucije, in so jo prebrali na slovesnosti:
Domovini
Videl sem tvoje cvetoče ravnine,
videl v njih lepe, prijazne vasi,
videl sem s snegom pokrite planine,
hribčke in gričke in strme rebri.
V polju zoreče je žito šumelo,
cvetje krasilo zelene travé,
v drevju, grmičju vse glasno je pelo,
s hribov so vriskale bele cerkvé.
Sveta si zemlja, ti blagoslovljéna
si od Najvišjega, Kralja neba;
ti z mojih dedov krvjo napojéna,
tebi vsa moja ljubezen velja.
Tebi živeti in zate umreti,
draga Slovenija, srčno želim;
ko ti še lepih dni zarja zasveti,
v tvojih naj svetih tleh grob svoj dobim.
Spominska slovesnost se je končala z druženjem in pogovorom ob žlahtni kapljici in sladkih dobrotah, ki so jih pripravile pridne gospodinje. Resnično nekaj velikega je, da se v Borovnici najdejo srčni ljudje, ki posvetijo svoje sposobnosti, moč in čas spominjanju na svoje prednike. Tako se gradi skupnost kakega kraja in v tem se kaže njegova kultura.
Franci Kavčnik, Jože Kurinčič
