Sicer preveč podrobno opisujem tega človeka, a zdi se mi zanimivo opisovati zlasti meni zanimive obraze. Da ga ne bi poznal tako dobro, bi se mi moral zdeti zloben in degeneriran. A človeški obraz je bolj zamotan problem, kot se zdi na prvi pogled. Lepo in grdo se mi zdita prav tako relativna pojma kot genialno in noro ali normalno in nenormalno. Kje je meja enega in se začne drugo…. in lahko je najgrše obličje lepo kot odsev plemenitega duha, lahko pa je najlepše obličje grdo kot prazna, brezbrižna maska lepe lutke.
Iz dnevnika Melite Vovk, napisanem leta 1946
Junij in julij bosta na Bledu v znamenju spomina na akademsko slikarko in častno občanko Bleda, Melito Vovk. Obsežna razstava in komplet knjig Melita Vovk osebno sta hommage umetnici in velikemu človeku, zahvala Bleda njenemu likovnemu geniju in človeški toplini. Komplet knjig sestavljata dve knjigi – 1 | Biografija umetnice 1928-2020 in 2 | Ustvarjanje.
»Razstava z imenom Melita Vovk osebno, za katero je izbor pripravila njena hči, prav tako akademska slikarka, Ejti Štih, bo po sklopih na ogled na več lokacijah hkrati,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Ana Marija Kunstelj, ki z besedilom spremlja razstavljene sklope. »Izbor del za razstavo ni bil lahek, saj je bila Melita Vovk vsestranska umetnica, v javnosti najbolj znana kot ilustratorka, karikaturistka, scenografinja in kostumografinja, vendar je njen opus veliko več kot to. Že sam naslov razstave nosi sporočilo, da bo posebna, saj bo poleg ilustracije in njenih slikarskih del, ki so bila bodisi objavljena bodisi že razstavljena, prikazala tisti del njenega opusa, ki je bil povsem oseben in je nastajal iz njenega čistega likovnega raziskovanja in užitka, torej ni bil namenjen javni predstavitvi. Na prizoriščih: Blejski grad – Galerija Stolp, Kapela in Dvorana nad muzejem, Festivalna dvorana Bled, Kavarna Apropo Bled, Knjižnica Blaža Kumerdeja Bled in Galerija Melite Vovk v Trgovskem centru Bled bodo tako na ogled dela, ki jo predstavljajo kot portretistko in kronistko osebnega študijskega in družinskega življenja, kot slikarko, ki je bila vpeta v sočasne likovne tokove, kot grafičarko (na Akademiji za likovno umetnost je opravila specializacijo iz grafike!), pa tudi kot risarko in koloristično virtuozinjo pejsažev, kolažistko in povsem abstraktno umetnico z veliko osebnoizpovedno in družbenokritično angažiranostjo.
Zavod za kulturo Bled se s posebno razstavo in izdajo knjige o Meliti Vovk poklanja veliki blejski umetnici in častni občanki. Bled bo dva meseca tako ena sama velika galerija, kjer bodo na ogled avtoričina dela. Zaživela je tudi posebna spletna stran melitavovk.si, kjer je tudi prostor za anekdote o Meliti. Svoj zgodbo lahko odda vsak, ki je tako ali drugače stopil na slikarkino pot.
Meliti Vovk v trajen spomin
V Zavodu za kulturo Bled od ustanovitve dalje želimo udejanjati naše poslanstvo, ki je namenjeno organiziranju in izvedbi raznih kulturnih projektov v občini. Naše aktivnosti so bile v preteklih letih resda močneje usmerjene v upravljanje in prenovo kulturnega spomenika Blejski grad in kulturno kongresnega centra Festivalna dvorana, vendar ob tem nikakor nismo pozabili tudi na ostala področja kulturnega dogajanja. Vsako leto je tako na Bledu potekalo več kot sto prireditev, ki so bile namenjene tako občanom kot tudi turistom. Na koncertih v okviru festivalov so prisotni lahko uživali v izvajanju znanih glasbenih umetnikov. Redna obiskovalka festivala Okarina Bled je bila tudi gospa Melita Vovk, njena hči Ejti Štih pa z naslikano podobo vsako leto poskrbi za vodilni prepoznavni motiv festivala. V Festivalni dvorani so bile uprizorjene različne gledališke predstave, na predavanjih in s predstavitvami smo se podali v blejsko zgodovino, ob vsem tem pa je marsikatero delo domačih ustvarjalcev izšlo z našo pomočjo.
V zadnjem času smo se s svojimi načrti in odločitvami bolj intenzivno podali še na področje slikarstva, ki doslej ni bilo močno zastopano na Bledu. Domačim in tujim umetnikom smo omogočali razstave v Galeriji Stolp na Blejskem gradu, obsežnejše razstave pa so bile v prostorih Festivalne dvorane. Pomembna odločitev je bila pogodba o stavbni pravici, s katero smo podjetju Artarhiv d.o.o. Ljubljana omogočili gradnjo Muzeja sodobne umetnosti, s katero so pričeli spomladi leta 2021 in v katerem bodo našle stalni dom umetnine svetovno znanih umetnikov.
Najnovejši in predvsem za nas domačine pomemben projekt zavoda pa je priprava in izvedba velike blejske razstave Melita VOVK osebno ter priprava in izvedba tiskane edicije, združene v komplet dveh knjig. Avtorica biografije je umetnico predstavila v izčrpnem zapisu, ki ga povezujejo izbrani dnevniški zapiski in slikovito slikovno gradivo, ustvarjalni del izdaje pa sestavlja nabor strokovnih prispevkov in vtisov s posameznih področij njenega ustvarjanja in so obogateni s predstavitvijo izdatnega izbora ustvarjenih del.
Akademska slikarka in častna občanka Bleda, gospa Melita Vovk, je dolgo živela med nami, ne da bi se večina ljudi zavedala, na koliko področjih umetniškega ustvarjanja je bila aktivna in kaj vse je ustvarila. To dejstvo gre pripisati tudi njenemu značaju, saj ni bila oseba, ki bi se želela izpostavljati ali celo prilagajati modi določenega časa, verjetno tudi zato, da je lahko ohranjala identiteto svojega dela. Tako, kot je to na žalost v veliko primerih, večina ljudi vse širine njenega opusa ni odkrila v času njenega življenja, saj smo ga začeli spoznavati in se ga zavedati šele sedaj, po tem, ko je lani preminila. Z veliko blejsko razstavo in pričujočo tiskano edicijo smo se ji želeli pokloniti in izpolniti dolg do nje in njenega ustvarjanja. Upamo, da bo predstavitev za širšo javnost dosegla svoj namen, za nas domačine, ki smo jo poznali, pa bo dragocen spomin nanjo in na čas, v katerem je živela in ustvarjala.
Matjaž Završnik, direktor Zavoda za kulturo Bled
Srečanje z Melito Vovk osebno
Nobena pustolovščina ni prava, če ni čudovita, navdihujoča, polna presenečenj, pa tudi kaka preizkušnja, nevarnost, zanka ali uganka mora biti prisotna, da se za vedno vtisne v spomin. Taka pustolovščina je raziskovanje Melitinega umetniškega opusa.
Sem mislila, da Melito Vovk poznam? Vsaj malo? Motila sem se. In motijo se skoraj vsi tisti, ki tako mislijo. Verjeno je sicer več takih, ki je po krivem sploh ne poznajo. Namen razstave Melita Vovk osebno in izid obsežne publikacije z biografijo in besedili o njenem ustvarjanju je ravno to: srečanje z Melito Vovk in njenim ustvarjanjem. Osebno.
S pomočjo hčere Ejti Štih, ki je urejala zapuščino julija 2020 preminule »čebelarke podob«, kot jo je v svojem Zamirajočem sonetu za Melito Vovk poimenoval Boris A. Novak, se je odgrnila zavesa in odprla se je skrinja zakladov. Občutek ob srečanju z materijo njene zapuščine je še najbolj podoben občutku otroka, ki odkrije, da ima soba z igračami še ena vrata, za njimi pa je še ena soba z igračami, in glej, tudi ta soba ima še ena vrata …
Zagato raziskovalcev njenega opusa je napovedala že sama v besedilu za katalog razstave ob 20-letnici ustanovitve Skupine 53, ki je bila leta 1973 v Mestni galeriji Ljubljana: »Moja likovna prizadevanja […] so se porazgubila vsepovsod, tako, da jih ni nikjer. Brez sistema, brez dokumentacije, brez zbirateljske vneme za ohranitev.« Veliko več pojasnil o tem, kakšna naloga je stala pred raziskovalci njenega opusa, ni potrebnih …
Njena zapuščina je radovedne oči pričakala v mapah in škatlah (brez sistema in brez dokumentacije). Predstavitev še zdaleč ni popolna – za to, da se njen opus natančno obravnava, tudi z vso periodiko in iskanjem pravih letnic, je še ogromno prostora. Pa vendar smo se avtorji prispevkov v knjigi v omejenem času potrudili, da bi Melito Vovk prikazali z vsemi vejami njenega umetniškega ustvarjanja: slikarstvom, grafiko, ilustracijo, delom za gledališke odre, pa tudi risbo, karikaturo in portreti, torej z vso raznolikostjo, svobodomiselnostjo, razgledanostjo, pogumom in neverjetnim talentom. Osebno.
Skromna ideja o manjši blejski razstavi lani novembra se je razrasla v razstavo na osmih prizoriščih in obsežno publikacijo. Pustolovščina, pač. Predstavljam si, da bi bila Melita vesela.
Veliko k razumevanju njenega ustvarjanja pripomore izčrpna biografija izpod peresa Lidije Pavlovčič; bere se kot roman. Veliko delo so opravili še Tatjana Pregl Kobe, Tea Rogelj, Edi Majaron, Marko Kočevar in Janez Fajfar. Nekatera področja so bolj podrobno dokumentirana, nekatera manj, nekatera v opusu zasedajo več prostora kot druga. Gledališko delo je v knjigi podrobno predstavljeno, na razstavi pa je zastopano v manjši meri. Podobno je z drugim gradivom, zato knjiga ni katalog k razstavi, ampak samostojno delo – se pa lepo dopolnjujeta in rasteta ena iz druge.
Za to pustolovščino je bil potreben pogum Zavoda za kulturo Bled, zaupanje Ejti Štih, neskončne ure neutrudnega dela, vztrajnosti in potrpežljivosti koordinatorke projekta in oblikovalke Andreje Završnik, pripravljenost na delo z neukrotljivo materijo in kratkimi roki vseh piscev besedil ter odprtost Bleda, da se z različnimi lokacijami poveže v eno prizorišče za veliki umetniški duh taprave Blejke: Melite Vovk. Mislim, da smo ob srečanju z njo vsi bogatejši.
Ana Marija Kunstelj
Moji spomini na Melito Vovk
V začetku osemdesetih let sem kot kustos kroparskega Kovaškega muzeja moral po nekem opravku na upravo k sijajni muzejski ravnateljici Maruši Avguštin. V prostorno pisarno v prvem nadstropju častitljive radovljiške graščine, je kmalu zatem vsa nasmejana vstopila slikarka Melita Vovk, moja rahlo ekscentrična blejska sokrajanka. Pod pazduho je nosila mapo s kolaži za razstavo na temo dneva žena. Po veliki mizi je razporedila lepljenke v obliki pušeljcev različnega cvetja, ki jih je s kančkom humorja za praznik namenila učiteljicam, kuharicam, natakaricam, bolniškim sestram in še katerim poklicem. Med podobami je izstopal šopek vijoličnih orhidej za »tovarišice«. Iz takrat še redkih, navadnim smrtnicam komaj dosegljivih eksotičnih cvetov so kukale iz časopisnih fotografij izrezane oči: »Glejta jih, kako žleht gledajo, kaj pravita, čigave so?« S pomočjo nekaj iskrivih namigov, sva na mah prepoznala pogled ohole soproge enega naših glavnih voditeljev tistega časa. Posrečeni kolaži so nato viseli na radovljiški občini, bog ve kdo je ob otvoritvi rad ali nerad pel slavo delovnim ženam, za skrivnost šopka za tovarišice pa smo morda vedeli le mi trije. Od takrat mi je za vedno jasno, da se na vse, kar nas obdaja, tudi na samega sebe, ne sme gledati preresno. V življenju je treba znati tudi kaj ušpičiti, še posebej tistim, ki si domišljajo da nas imajo tako ali drugače v oblasti. Melita se je tega naučila pri teti Juli Molnar, legendarni lastnici Grand hotela Toplice, s katero sta se nadvse dobro razumeli. Teta jo je nekoč po blejsko vprašala: »Kva boš, k'boš vel'k?«, na kar ji je dekletce odgovorilo: »Mavov bom!«. Teta pa: »Boh pomagej, 'na je hodiva k n'm, pa skos je meva cigaretšpric u ustah!« V mislih je imela Ivano Kobilico.
Taki kratki utrinki iz spominov na Melito lahko tudi tistim, ki je niso imeli srečo pobliže spoznati in razumeti, povedo več kot napihnjeni in dolgovezni, če že ne cmeravi slavospevi. Tega naša Melita ne bi prenesla. Ko sem jo obiskal zadnjič , ne da bi si to želel, a vseeno nekje slutil, je mirno, z rahlim nasmeškom dremala v sobici radovljiškega doma za ostarele. Morala je sanjati kaj hudomušnega, zato sem jo raje pustil pri miru. Melita pa marsikoga med nami, ki smo jo imeli radi in jo cenili, ne sme pustiti ravnodušne. Ne le zaradi njenega neverjetnega umetniškega opusa, ne le zaradi njenega dobrega srca in skoraj vedno židane volje, njene osnovne poštenosti, osebne skromnosti, kmečke preprostosti in obenem svetovljanstva, brez trohice danes tako samoumevnega napuha in pohlepa. Ne sme nam dati miru predvsem zaradi njene civilne korajže, vse redkeje slišane in njenem v čistem bistvu skoraj pozabljene in prevečkrat zlorabljene vrline.
Častne od preostalih občanov ločijo velike zasluge za svoj kraj. To v Melitinem primeru seveda ni pod vprašajem, saj se je vedno držala besed, ki jih je nad vrata učiteljske zbornice nekdanje blejske osnovne šole dal zapisati Plečnikov učenec, blejski arhitekt Danilo Fuerst: »Nadgradi lepoto kraja z lepoto značaja!«
Janez Fajfar
Lidija Pavlovčič, avtorica biografije Melita Vovk osebno, biografija umetnice 1928 – 2020, je v knjigi zapisala: »Namen biografije je celovito predstaviti Melito Vovk v zasebnem in umetniškem življenju, prikazati jo kot osebnost nemirnega duha, s svojsko ustvarjalno domišljijo in z angažiranim pogledom na dogajanja in družbo. Likovno se je najraje izražala v avantgardnem in eksperimentalnem jeziku, zasebno pa odprto in neposredno, brez primesi konformizma. Vse je spremljala z živim zanimanjem in po navadi s skicirko v roki, a ne preblizu, da ne bi izgubila pregleda nad celoto. Zaradi koraka vstran je zbujala vtis pametne, malce boemske in nekoliko skrivnostne, »kunštne« osebe.«
Kot pravi avtorica knjige, so bili glavni vir za biografijo njeni dnevniki. »Prvega je kot osemletna deklica Tek (njen psevdonim) napisala leta 1936, zadnjega pa kot upokojena umetnica Melita Vovk leta 2018. Navadila se je zaupati dnevniku več kot živemu sogovorniku. Kadar je imela dober navdih in razlog, je z zgoščeno pisavo napolnila veličastno število zvezkov in koledarskih blokov, ki razvrščeni na polico krepko presegajo dolžino šestnajstih knjig Enciklopedije Slovenije.«
Melita Vovk razstava v Galeriji Instituta »Jožef Stefan«
Vstopiti v svet Melite Volk, ki je od nekdaj veljala za samosvojo osebnost, je bil pred meseci, ko me je k sodelovanju povabila Ana Kunstelj, velik izziv. Čeprav sem knjižne ilustracije poznala in vedela, da je imela Vovkova posebno mesto med slovenskimi ilustratorji dvajsetega stoletja, pa si nisem predstavljala v kako obširno poljano njene ustvarjalnosti je umeščeno njeno ilustratorsko delovanje. Poleg tega sem kot članica UO Mire, ženskega odbora slovenskega centra PEN, prav navdušena, da bo letos na 53. blejskem srečanju pisateljev na ogled toliko razstav avtorice, ki je dolga desetletja portretirala slavne pisatelje na teh mednarodnih srečanjih. Kot ilustratorka je bila Melita Vovk široko razgledana vizualna pripovedovalka z izjemno humornim odnosom do sveta, ki je s svojim delom orala ledino, ko je na samosvoj, svoboden, trdno na tleh stoječ in hudomušen način radikalno vstopila med druge takrat pomembne slovenske ilustratorke, pravljičarke. V sijajni, tudi mednarodno priznani družbi slovenskih ilustratork in ilustratorjev je bila zavezana osebnemu in avtorsko prepoznavnemu načinu upodabljanja življenja, ki so ga v besede pred njo ujeli pesniki, pisatelji, raziskovalci.
Pri retrospektivnem pregledovanju ilustracij Melite Vovk se mi je ponuja možnost, da lahko naenkrat doživljam ves razpon njenih knjižnih ilustracij, ki sta jih iz zapuščine – vrata jima je na široko odprla avtoričina hči Ejti Štih - sistematično arhivirali umetnostna zgodovinarka Ana Kunstelj in oblikovalka nastajajočega knjižnega projekta Andreja Završnik. Naenkrat se je razprl nabor desetletja nastajajočih stotin ilustracij, večinoma originalov, in greh bi bil, če teh ne bi razstavili sočasno tudi v Ljubljani. Zato smo se skupaj odločili za blejskim sedmim razstavam sočasno pregledno razstavo ilustracij v Galeriji Instituta »Jožef Stefan«, ki ima letos štiridesetletnico delovanja. Predstavljen bo pregled, ki kaže, kako je Melita Vovk kot ilustratorka s povsem različnimi vsebinskimi in tehničnimi pristopi upodabljala besedila za najmanjše otroke, najstnike, odrasle, vključno s poljudnoznanstvenimi besedili, in za bralce časopisov in revij, kamor je pošiljala svoje na hitro ujete situacijske risbe kot odzive na aktualno dogajanje. Ogled razstave po pokazal, da je njen samosvoj umetniški prispevek k slovenski ilustraciji vse od polovice prejšnjega stoletja dragocen prav v svoji drugačnosti.
Tatjana Pregl Kobe
