Februarsko Mostovo zgodovinsko potepanje nas je popeljalo v Palmanovo, Strassoldo in Štandrež. Še dobro, da smo dobili najdaljši Nomagov avtobus, pa še je ostal kdo doma. Na mejnem prehodu Vrtojba smo pobrali turistično vodičko Evelin Bizjak in se odpeljali po neskončni Furlanski ravnini najprej v Strassoldo. To manjše srednjeveško naselje se je razvilo med dvema gradovoma - gornji in spodnji grad. Ime naselju je dala družina Strassoldo, lastnica obeh gradov in z velikim vplivom na habsburškem dvoru. Mestece je vzdrževano in urejeno, nekajkrat na leto ga oživijo s srednjeveškimi dnevi, ki ponujajo veliko paše za oči, na stojnicah in v lokalih si lahko ogledate srednjeveške obrti, še vedno opremljena in naseljena dvorca (gradova) tudi kakšen koncert ali podobno spremljajočo prireditev.

Pot nas je naprej vodila v Palmanovo. Leta 1593 so mesto - trdnjavo sredi furlanske nižine postavili Benečani kot obrambo proti avstrijskemu cesarstvu. Palmanova je zaradi svoje edinstvene utrdbene strukture (mesto ima tloris v obliki deveterokrake zvezde), prav gotovo nekaj posebnega. Predstavlja vrhunec vojnega inženirstva tistega časa; na presečišču krakov te zvezde so zgradili stolpe, ki so branili drug drugega, celotno mesto pa obdaja obrambni jarek s troje mogočnimi vrati (Porta Udine, Porta Aquileia in Porta Cividale), ki so Palmanovo ločila od zunanjega sveta. Mesto je večkrat menjalo gospodarje, prišli so Avstrijci, pa Francozi, pa spet Avstrijci, 1866 pa je postalo del takratne kraljevine Italije. Palmanova je bila leta 1960 proglašena za spomenik narodnega pomena in je pod UNESCOvo zaščito. Sprehodili smo se skozi obrambne nasipe, se tudi povzpeli nanje, da smo dobili vsaj malo razgleda, se čudili širokim ravnim ulicam mesteca in ogromnemu trgu sredi njega. Privoščili smo si že dvakrat proglašeno najboljšo kavo v Italiji, si ogledali na trgu razstavljene reprodukcije naprav, ki so jih uporabljali pri graditvi mesta- trdnjave in si v prostorih nekdanje smodnišnice  pod vodstvom podžupanje celo ogledali razstavo izumov Leonarda DaVincija.

Na poti domov smo se ustavili še v Štandrežu in si ogledali kamnoseške skulpture, ki so jih v tem kraju v zadnjih letih postavili naši kamnoseki. Na trgu pred cerkvijo sta fontana in pitnik, za cerkvijo pa spomenik padlim v prvi svetovni vojni, ki so ga pripravili skupaj s šolo mozaika iz Spilimberga. Na robu industrijske cone nad reko Sočo je prav tako postavljena večja kamnita skulptura z vklesanima napisoma MIR in PACE in vklesanim besedilom iz zapiskov mrtvega vojaka.  Na robu naselja Štandrež (naravnost od cerkve proti Soči), je na polju tudi kamnita skulptura s portretom in mozaikom, ki je posvečena spominu na zaslužnega krajana Mirka Špacapana. Postavitev teh umetniških del je tudi poskus ureditve in ovrednotenja soškega brega.

Zdenka Žigon