Boris in Ivo sta že skoraj desetletje v avgustu udeleženca tabora 'Streha nad glavo' v Banja Luki, v zadnjih letih se jima je pridružil še Jožko. Vestno, strokovno in delovno so vsi trije vsa leta spremljali skupino mladih, ki je v Banja Luki obnavljala ali postavljala pod streho hišo za 34 najbolj ogroženih družin. 

Konec lanskega leta je bil na obisku v naši dolini misijonar iz Ugande Danilo Lisjak, ki vsakokrat pove koliko malarij je v zadnjem letu preživel, istočasno pa v eni sapi govori o načrtih in kaj potrebuje. Tokrat je vprašal, če poznam kakšnega zidarja, ki bi v misijonu pomagal urediti ambulanto in okolico, za kar so se pred letom zbirala sredstva v Pustni sobotni iskrici. 

Svetovala sem mu to ekipo in kaj kmalu je stekel dogovor in z nasmehom in radovednostjo so 'naši trije junaki' sprejeli povabilo. Pri Karitas imamo v proračunu postavko, kamor občasno prijatelji misijonarja nakažejo svoj dar. Bilo je dovolj za letalske karte, čas, delo in še marsikaj se imenuje 'prostovoljno'. in tako so kmalu po novem letu odleteli. Po fb-ju so tedensko prihajale fotografije, kjer smo lahko videli uspehe pridnih rok. Že  prvi teden je prišlo sporočilo: "Fantje so pridni, učijo tudi naše fante kako in kaj, postavljeni so temelji 600 tekočih metrov za betonsko ploščo, ambulanta se oblači v ploščice, zakoličili smo prostor za majhno cerkvico." Kaj za misijonarja pomeni 'majhno cerkvico' si lahko samo mislim. Po dveh mesecih je bil načrt izpolnjen in domov so se Ivo, Boris in Jožko vrnili polni vtisov in novih spoznanj. Ko so že leteli je misijonar Danilo poslal sporočilo: "sem vam poslal arašidovo maslo". 

Ja, tako grejo te stvari, Ob lanskem Tednu karitas je škof Jurij Bizjak, na predlog gospoda Primoža Erjavca, ki vsako leto vodi tabor v Banja Luki, Borisu in Ivu dal priznanje za njuno prostovoljno delo v Banja Luki. Očitno si Ivo, Boris in Jožko zaslužijo čestitke in iskreno priznanje tudi tokrat.

Jožica Ličen