Slovenska pesem je budila zaspance v avtobusu, še preden smo zapustili domačo dolino. Vsak je malo pritegnil, za solo petje pa je poskrbela Silvana, ki je s posebno energijo spodbujala pohodnike.
Pred Čedadom nas je pozdravila mogočna romarska cerkev na Stari Gori. Staro mestece Čedad in čedajsko pokrajino smo hitro pustili za sabo in nadaljevali pot proti Garmiškemu Kamunu, kakor se po domače glasi področje, ki je bilo naš cilj. Pot nam je kazal Matajur, simbol Benečije. Kakor smo se obračali, vedno je bil pred nami.
Domačini so nam pomagali s svojimi opisi: “Dos Čidada za prit u Garmiški Kamun se muore pasat skuoze dva nediška kamuna, Špietar an Svet Lianart. Kar sej ankrat dopar Hloc, skuoze Zverinac se more iti u Dreko. Ta je te zadnji kamun pred konfinan od Slovenije an je te nar buj majhan od Nediških Dolin an od cielega Laškega.”
Razumeli smo se, čeprav smo potegnili besede vsak malo po svoje. Že Cankar je zapisal: “da veže govorica človeka s človekom trdnejše in zvestejše od vseh drugih vezi na svetu”. Srečanje je bilo tako, kot da se poznamo. Naša govorica se milo sliši v čudovito obnovljenih beneških vasicah, ki so pripete na posamezna gorska pobočja kot jata lastovic, ki za trenutek postanejo na svojem letu. Čeprav se je število prebivalcev v teh vasicah zmanjšalo, je tudi tu ostalo življenje. Najlepše je, ko se vrnejo za praznike ali na dopust. Od vsepovsod pridejo domačini, izseljenci. Vendar domača beseda je ostala tu. Kot je zapisal Pavček: “Jezik je uporen, trdoživ, skozi razpoke v času, skozi ujme in zablode se bo prebil in kot feniks zažarel v svoji moči.” Verjemite mi, da se mi je milo storilo pri srcu. V misli pa so se mi prikradle Cankarjeve besede, ki so imele tam svoj pravi smisel in pomen: “Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje.”
Torej naša pot je bila slikovita v vseh pogledih. Njen start in cilj je bil kraj Topolovo. Vzpenjali smo se po hribčkih, prečkali smo dolinice. Na vsaki vzpetini nas je pozdravila cerkvica. Naš cilj je bila cerkvica sv. Martina, ki stoji na vzpetini Svetega Martina. O cerkvici piše v beneškem narečju: “Zlo liepa cierkuca nareta okuole 1300 lieta, je go na varh brega od Svetega Martina.” Pot do nje nas je vodila skozi gozd, ki je bil v preteklosti kostanjev, danes poganja grmičevje in le redka drevesa. Kostanj ni mogel klubovati bolezni, čeprav marsikatero drevo kaže visoko starost in občudovanja vredno moč. Mogočni orjaki so klonili in ostala so le gola debla, opozorilo naravi in ljudem.
Pri cerkvici sv. Martina se nam je odprl čudovit razgled na okoliške hribe, na vasice, ležeče na policah in pripete na pobočja; v ozadju pa naši vršaci: Mangart, Kanin, Krn, Julijci s Triglavom na čelu, Kolovrat, Razor … Lepota, da je ni para, oko se spočije, duša zaigra od ponosa in veselja.
Naš pohod po Benečiji je imel svoj zaključek. V večernih urah smo se poslovili od Čedada, ki je od leta 2011 “premoženje od Unesco”.
Verjemite mi, da ne ostane človek ravnodušen, če obišče Benečijo. Ves dan se boriš z različnimi mislimi. Tudi na Župančičeve besede se spomniš, ki imajo v Benečiji drugačen, večji pomen: “… če je slovenski narod med narodi kot lešnik v peharju orehov, to nikakor ne velja za naš jezik. V njem je vsa naša zgodovina, vse izročilo, vsa ljudska in umetna pesem, vse hrepenenje po govoru in po obstajanju, vsa vera, vsi boji za obstoj, vsa resnica našega bivanja. To je naša beseda. Izbrali smo jo, da bi v njej stali in obstali, postala je temelj in tempelj vsega našega duhovnega življenja od nekdaj do danes. Beseda – naša hiša zaveze, naš dom. In kakšni verniki ali domovalci smo?”
Menim, da bi se morali večkrat odpeljati v Benečijo. Prav je, da človek presodi in razmisli tudi o svojem odnosu do jezika in naroda tam in takrat, ko ni vse ponujeno na pladnju, kajti “Jezik se brani in ohranja z ljubeznijo nas vseh.”
Irena Šinkovec
