Stanka Golob je svojo inovativno tehniko slikanja s peskom, ki ima vlogo slikarskih barv, začela razvijati pred petindvajsetimi leti. Priprava takšnega slikarskega materiala je dolgotrajen postopek, od nabiranja različnih vrst peskov in njihovo izpiranje ter sejanje posameznih vrst na različne debeline. Barva vsake granulacije peska se za nianso razlikuje od druge, kar avtorici omogoča ustvarjanje izjemno prefinjenih barvnih in tonskih prehodov. V svoja dela vnaša tudi svoja intimna občutja in razmišljanja o naravnem, družbenem in kulturnem okolju, v katerem živi. Njene kompozicije so barvno in oblikovno skladne, tehnika pa dovršena, kar dokazujejo predvsem subtilne obdelave barvnih prehodov in modeliranje senc.
Špela Kobal ne želi, da se ob pogledu na njena dela ukvarjamo z njo, temveč z nami samimi. Zgodbe, ki jih tako vneto iščemo v vsaki stvari, so projekcija tega, kar želimo in po čemer hrepenimo, pravi, zato isto zgodbo razume vsak po svoje in jo tudi vsak na svoj način podoživlja. Zgodbe so postale tudi bistvo potrošniških laži, ki na nas prežijo na vsakem koraku. Morda pa v umetniških delih vedno iščemo odgovor umetnika zato, da preusmerimo pozornost od sebe na drugega in se ne soočimo s samim seboj. Umetniška dela bi morali razumeti kot ogledalo samemu sebi.
Jasmina Rojc se predstavlja z deli iz ciklusa Akt brez modela; ženski in moški akti v različnih legah in položajih, predstavljeni kot izvorni in sestavni del narave, ki izražajo intimne pripovedi vseh nas. Zbirka nastaja že od leta 2019 in danes vključuje 150 črno-belih slik, ki jih je Jasmina oblikovala v glavnem s svinčnikom in tušem, včasih tudi s suhim pastelom. Akti brez definirane osebnosti se dotaknejo intimnosti vsakogar, ki svoj pogled upre v prvinski obris telesnih figur. Skozi dela, ki nam jih Jasmina predstavlja na tej razstavi, smo spoznali ustvarjalko, ki jo krasi vehementna, lahkotna in svobodna poteza, ki njenim delom daje simbolen, metaforičen in asociativen pomen.
Anton Tratnik spada med tiste fotografe, ki jim instant sodoben fotografski svet ni najbolj blizu. Ne zanimajo ga fotografije popačene in zlagane realnosti, pa tudi ne obdelava le-teh v vseh mogočih programih. Izziv so mu kadri, s katerimi se naključno sreča, v katerih skuša najti zgodbo, seveda s fotografskim potencialom. Lahko je to narava, človek ali urbano okolje. V zadnjem obdobju ga je pritegnila fotografija arhitekture. Za Antona je fotografija predvsem intimno početje, raziskovanje samega sebe. Pričujoče fotografije potrjujejo prav to, v njih prepoznamo avtorja, ki zna opazovati in videti, avtorja, ki mu je estetika in tehnična dovršenost samoumevna, avtorja, ki vztrajno raziskuje in ne priznava bližnjic.
