Torkov izlet Sončkov se je pričel še v temi. Nič kaj obetavno vreme nas je spremljalo do Kozine, kjer smo zapustili avtocesto. Med vožnjo nas je Vojko seznanil z njemu dobro poznano jamo Dimnice. Zanjo smo nekateri prvič slišali in postalo je že bolj zanimivo. Zvedeli smo, da so bili nekoč domačini prepričani, da v njej hudič prekajuje meso.
Na cilju v vasi Slivje nas je pričakal vodnik po jami, Vojkov prijatelj, Franc Malečkar. Sneg nas je dobro presenetil, saj smo do vhoda v jamo morali gaziti kar visok sneg. Na vhodu je vodnik razdelil dodatne svetilke, saj jama ni razsvetljena in spustili smo se po spiralasto speljani zavarovani poti v vhodno brezno. Pojasnil je, da je jama dobila ime po megli, ki se v začetku zime prikaže iz jame. Mrzli zrak, ki vdira v jamo, izrine toplega, v katerem se vlaga kondenzira in se kot steber belega dima dviguje v zrak.
Sprehodili smo se po eni najdaljših kraških jam, ki je bogata s kraškimi jamskimi oblikami, kot so stalagmiti, stalaktiti, stebri, ponvice in zavesice. V prvi etaži podzemne jame smo si ogledali Plesno, Belo in Vilinsko dvorano. V spodnji etaži jame, sto metrov pod površjem, smo se spustili do ponikalnice Potok, podzemnega pritoka reke Rižane. Zmotili smo tudi speče prebivalce jame – netopirje in videli nekaj belih in slepih jamskih živali. Da smo podoživeli njihovo življenjsko okolje, smo ugasnili luči in gledali temo in poslušali tišino.
Pred vrnitvijo iz jame nas je v eni izmed prečudovitih dvoran presenetil naš sonček Jože s pravo »belokranjsko pojedino«. Ob tem smo ugotovili, da belokranjske pogače teknejo tudi v podzemlju.
Pri prihodu iz jame nas je nepričakovano dočakalo sonce in spet smo srečni ugotovili, da smo pravi Sončki. Izlet smo zaključili v vasi Slivje, kjer smo si pod zanimivim vodstvom Vojka ogledali še cerkev sv. Martina z znanimi poslikavami Toneta Kralja.
Med vožnjo proti domu je nebo posivelo in ponovno je pričelo snežiti.
Besedilo: Nuška in Zoran Cvetkovič
PS: Fotografije z našega izleta v jamo Dimnice si lahko ogledate na spodnji povezavi.
