V torek zjutraj smo se iz hladne in delno oblačne Vrhnike odpeljali proti zahodu Slovenije na Banjško planoto, da se povzpnemo na vrh Laščka. Pot nas je vodila skozi Solkan, Grgar in po Čepovanskem dolu do Čepovana, od tam pa na planoto do našega izhodišča v Srednjem Lokovcu.
Vas Lokovec se nahaja na skrajnem vzhodnem delu Banjške planote nad Čepovansko dolino in je najdaljša vas v Sloveniji, saj meri v dolžino 9 km. V 18. stoletju je vas imela 1400 prebivalcev, po zadnjih podatkih pa jih je samo še 292. Vas se nahaja na tipično kraškem svetu, polnem globeli, vrtač in brezen. Hiše so združene v majhne zaselke, ki so stisnjeni ob rob gozda na eni strani, na drugo, sončno stran, pa gledajo v vrtače. Hiše so kamnite, s čudovitimi kamnitimi portali. Vsaka hiša ima kapnico, saj tu ni nobenih izvirov vode. Obdelovalne zemlje je malo, še ta se nahaja v vrtačah in obrobkih in je obdana s kamnitimi zidki. Zato so se ljudje ukvarjali še z oglarstvom, kovaštvom, tkalstvom in čipkarstvom.
Pot smo pričeli izpred cerkve sv. Petra in Pavla, šli mimo muzeja kovaštva in po lepo označeni in udobni poti mimo zaselkov, ki pa so nekateri prazni, hiše pa razpadajoče. Ker smo izhodišče imeli na 850 m in je tu celinsko podnebje, je kljub soncu bilo hladno. To je bilo vidno tudi na rastlinju, saj nas je spremljalo zgodnje pomladansko cvetje in sicer petelinčki, deveterolistna konopnica, navadni volčin, zeleni teloh, višje pa zvončki in žafrani. Ob občudovanju vseh dolov in dolinic, nekdaj narejenih kamnitih zidkov, hiš in kašč smo prišli na 1071 m visok vrh Lašček. Odprl se je čudovit razgled na Porezen, Julijske Alpe s Triglavom, Krnsko pogorje, Karnijske Alpe, Dolomite, Padsko nižino, Jadransko morje in Snežnik. To je bil pogled za bogove.
Tudi pot navzdol nas je vodila mimo vrtač, ki so že precej zaraščene z malinami in debelimi leskami. Ob vrnitvi k avtobusu smo še prisluhnili razlagi gospodov Mirana in Andreja o življenju teh pridnih domačinov in omogočila sta nam ogled cerkve in kovaškega muzeja. S čudovitimi občutki po tako lepem, žal zelo vetrovnem dnevu, smo se vrnili preko Solkana domov.
Besedilo: Dragica Umek
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik
