Letošnje kislo poletje nam prekrižalo načrte za kar nekaj nedeljskih tur. A za dežjem vedno posije sonce, in v nedeljo, 17. avgusta, smo se z vodnikom Alešem le odpravili v hribe. Odpeljali smo se proti Vipavi, nato pa v vas Gradišče (250 m), do našega izhodišča. Čakala nas je plezalna pot na Gradiško Turo – Furlanova pot, po kateri smo se podali opremljeni s samovarovalnim kompletom in čeladami. Na strmem razcepu pri borovem gozdičku sta se Marija, ki jo je spremljal pes Brzi, in Irena odločili za markirano pešpot. Preostali pohodniki pa smo prišli do skalnega vstopa v plezališče po navpični steni, ki je zahtevalo 160 m plezanja. V pomoč so nam bili klini in jeklenica, ob kateri smo se vpenjali z vponko. Spočili smo se pri lesenem mostičku s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino, nato pa smo plezanje nadaljevali skozi navpično skalno grapo do položne stezice na vrhu. Počutili smo se fantastično, saj je bilo to za nas nekaj novega in adrenalinskega. Po lahkotni poti skozi listnati gozd smo se nato odpravili do manjšega skalnega preskoka, ga preplezali in se strmo povzpeli na vrh Gradiške Ture (793 m), kjer sta nas že čakali Marija in Irena. Ponudil se nam je pravi panoramski razgled; Vipavska dolina ter Kras z morjem v ozadju sta bila kot na dlani. Poti in steze so nas popeljale do cvetočih kraških travnikov, mimo Kapelice (694 m) in k skali, na kateri sta čakala žig in vpisna skrinjica. Sestopili pa smo skozi borov gozd do vrha Plaza (528 m) in se po krajšem počitku po skalni poti vrnili na parkirišče.

Idilično sončno vreme nam je bilo tokrat prav podarjeno, kajti dnevu našega pohoda je sledil tih, deževen teden. Vodniku Alešu smo člani društva že sporočili, da bi čudoviti plezalni pohod na Gradiško Turo prihodnje leto radi ponovili.

Lili