''Zdaj se začne zares,'' bi lahko rekel prav vsak devetošolec, saj je polovica našega zadnjega osnovnošolskega leta potrkala na vrata. Do konca osnovne šole je pred nami še cel kup obveznosti in dogodkov, eno najpomembnejših pa je prav gotovo izbiranje šole, ki nam bo v naslednjih letih omogočila dobro izobrazbo. Vsak bi si rad izbral šolo, ki mu je pisana na kožo in se mu zdi po njegovih merilih najbolj primerna. Z namenom, da bo naša odločitev najboljša in bomo izbrali tisto pravo, so organizirane različne predstavitve in ena izmed takšnih je Informativa.
Letošnja 6. Informativa je dosegla rekordno število obiskovalcev in k tej rekordni številki smo prispevali tudi učenci OŠ Polhov Gradec. S polno glavo najrazličnejših vprašanj smo se 24. januarja odpravili na največji sejem poklicev. Vsak je v mislih že izbral šole, ki si jih bo ogledal, ker pa je okoli nas kar poplesavalo veliko število najrazličnejših stojnic, smo pokukali tudi drugam. Za nas so pripravili prav posebne naloge in preizkušnje, ki so predstavljale posamezne šole. Dijaki in profesorji so nam z največjim veseljem predstavljali svoje šole in v nas vzbudili še večje zanimanje. Informativa je na nas, učence vplivala zelo pozitivno, saj je potrdila naše odločitve in nam dokazala, da smo izbrali najboljše. Na vsaki predstavitvi šol so se v nas potrjevale odločitve in Informativa je dosegla svoj namen, vrhunec pa bo seveda informativni dan februarja. Da pa bi poklice spoznali še bolj podrobno, smo obiskali podjetje Schwarzmann. Prijazno so nam predstavili delovanje podjetja in povedali, kakšna izobrazba je potrebna za katerega izmed poklicev. Veliko vlogo odigra predvsem znanje jezikov, ki je v današnjem času zelo pomembno, kakovost končanega dela pa je odvisna od naše volje in pripravljenosti. Poklici so v nas pustili prav poseben pečat, saj so nam jih predstavljali prav tisti ljudje, ki jih opravljajo.
Da bo vsak izbral najboljše zase, zdaj ni več težava, saj je lahko prav vsak po zaslugi Informative trdno odločen. Veliko je k tej naši trdni odločitvi prispevala tudi šolska svetovalna delavka ga. Albina Jerman Slabe, ki nas je skozi prvo polovico šolskega leta vztrajno spodbujala in nam posredovala vsako pomembno informacijo. Naša odločitev bo najboljša takrat, ko bomo vanjo verjeli.
Maša Setnikar, 9. b
Žled
Žled, ki je tako močno prizadel naše kraje, je nam, učencem onemogočil obiskovanje pouka, saj je bilo mnogo cest zaprtih. Kljub temu pa nismo samo lenarili, ampak smo razmišljali …
Tudi narava nas lahko preseneti
Zatisnem oči in si želim zaspati. Trudim se z vso silo. Na trudna in napeta ušesa si polagam blazine in v mislih skušam najti lepe prizore. Premetavam se po postelji in si želim zaspati. Skoraj mi uspe, ko ponovno poči. Glas podrtega drevesa mi napne mišice in slišim, kako je padlo. Rahlo, a neopazno se mi zarosijo oči. Padlo drevo je umrlo. Le koliko jih še bo? Vsako padlo drevo in vsak pok mi predstavljata več skrbi. V tišini se oglasi telefon. Drevo je padlo na hišo, veliko ljudi je ogroženih. Strah me je, saj vem, da je lahko ravno naša hiša naslednja.
Pred nekaj dnevi si prav noben prebivalec te majhne, a v srcu ljudi velike Slovenije ni mislil, da bodo prihajajoči dnevi prinesli kaj takega. Še dan prej sem se brez skrbi sprehajala mimo gozda in nisem opazila njegovega čara. Videla sem ga že tolikokrat, da se mi ji zdel že vsakdanji in nič posebnega. Danes se ponovno sprehajam ob njem, a tokrat z drugačnimi čustvi. Vidim ga in se ponovno zavedam, da stoji. Čutim njegovo bolečino in žalost. Deli njega so se podrli in šele zdaj, ko je povzročil škodo in razdejanje, ga opazimo. Hodim naprej in sledim stezi, ki me privede do vasi. Hiše so večinoma prazne. Skozi okna lahko vidim samo pridne žene, ki kuhajo čaje za gasilce in sosede. Ljudje v hudih stiskah preprosto stopimo skupaj in si pomagamo. Naše pridne roke garajo ves dan, dokler se mrak ne spusti tako globoko, da preprosto ne vidimo več ničesar. Zdajšnja naravna katastrofa nam je lahko v poduk v tem, kako enotni smo lahko ljudje in kako hitro lahko pozabimo na vse spore in zamere. Čeprav se vsi prostovoljci, gasilci, vojaki in domačini, prav vsi ljudje, trudimo odpraviti nastalo škodo, bodo posledice dolgotrajne. V Sloveniji, ki je zeleno srce Evrope, je padlo toliko dreves kot v zadnjih petdesetih letih skupaj, in prav toliko let in še več bomo morali čakati, da se bodo rane gozdov vsaj pretežno zacelile.
Včasih te takšna nesreča postavi na realna tla in tudi tisti z najbolj ledenimi srci vidijo okolico v drugačni luči. Že vrsto let onesnažujemo ozračje in Zemljo, tako da nam je narava v neki meri povrnila in nas spomnila, kako zelo pomembna je za naše preživetje. Hkrati pa nam je pokazala, kako požrtvovalni smo ljudje in koliko topline in medsebojne pomoči premoremo v najhujših trenutkih.
Maša Setnikar, 9. b
