Začeli smo pri Valvasorjevem domu pod Stolom in jo ubrali po strmejši Žirovniški poti. Ni bilo ravno toplo, meglice so se podile po vrhovih, tako da kar dolgo nismo videli cilja. Do počivališča s klopco smo hodili po razgibani strmi, večinoma gozdni poti. Naprej gre pot skozi ruševje na travna pobočja, ki višje postajajo vse bolj kamnita. Strmina ne popušča, noge postajajo težje. Zavijemo na pobočje Malega Stola, do Prešernove koče. Premagali smo že slabih 1000 metrov višincev, tako da sta nam čaj in malica prav teknila. Prav dolgo se nismo zadrževali in smo kar hitro odšli na 2236 m visok vrh Stola. Bil je kar poln obiskovalcev. Ker nekako ni bilo pravih razgledov in je bila še dolga pot pred nami, smo se na hitro fotografirali. Spustili smo se po zelo gruščnatem grebenu proti manjšemu sedelcu na poti do Potoškega Stola. Razgledna pot se nato vzpne do s križem obeleženega vrha. Po lepih travah nadaljujemo, se spustimo v dolinico in po brezpotju dosežemo naš drugi cilj, lep kopast zelen vrh Vajnež, z 2104 m višine. Sledila je hoja po zelenem pobočju Belščice, ki nas je pripeljala do roba amfiteatra imenovanega Rida. Po strmem spustu amfiteater prečimo po melišču, prispemo do planine Seča, od koder se spustimo do akumulacijskega jezera v Javorniškem rovtu. Sledila je še dolgočasna pot po cesti do doma Pristava. Komaj smo se dobro usedli, ko se je ulilo. Imeli smo srečo, da nas ni namočilo.
Izlet je bil zanimiv, kar naporen bolj zaradi dolge poti, kot prehojenih višincev. Poznalo se je, da prihaja jesen. Pastirski stanovi so prazni, živali so odpeljali v dolino. Mi pa še kar vztrajamo in obiskujemo gore.
Marijan Božeglav
