Letošnji sušec je zelo moker, zato nam kroji pohode po svoje. Ker smo postali tako zreli, da smo Zimzeleni, se znamo tudi pravilno odločati.

Tako smo v torek, 12. marca, na »tih, deževen dan« krenili pod Pohorje v kraje, kjer so bili le redki, na ogled Kulturnega središča.

Že na poti iz Celja proti Vitanju smo izvedeli marsikaj novega, zelo veliko pa o samem Vitanju, ki leži v kotlinici pod Pohorjem in med Paškim Kozjakom ter Stenico.

Nič posebnega ne bi bila vas, če ne bi lani odprli monumentalnega objekta v obliki vesoljskega kolesa prav tu v spomin na Vitanjčana Hermana Potočnika Noordunga, pionirja slovenske astronavtike in svetovnega vizionarja na tem področju.

Vitanje se nam je predstavilo v megli, vseeno pa smo videli del njegove okolice, ki se razteza po hribovitem območju južnih obronkov Pohorja. Proti vzhodu smo le slutili 1091 m visoko Stenico, ki se nadaljuje v Konjiško goro.

Ker je deževalo, smo hitro vstopili v Kulturno središče, kjer nas je že čakala prijazna vodička Andreja in nas popeljala po muzejski zbirki, posvečeni razvoju astronavtike in Hermanu Potočniku (1892 – 1929), mornariškem poročniku in inovatorju.

Z velikim zanimanjem smo sledili razumljivi razlagi in občudovali Sputnik, skafandre, skice vesoljskega kolesa…življenjski zgodbi Hermana Potočnika…

Ko smo zapuščali Kulturno središče, smo še izvedeli, da bo ta objekt večnamenski prostor, kjer bodo domovala domača društva, knjižnica, večnamenska dvorana s 300 sedeži, razstavni prostor je že, zgoraj pa v valjastih prostorih sobe za mlade raziskovalce iz celega sveta ter streha za opazovanja…

Na trenutke je izginila megla, zato smo lahko videli letno cerkev na Hriberci, pa tudi spodnjo zimsko v središču vasi.

Ker smo bili pod Pohorjem, je bilo treba poskusiti pohorski lonec, ki je padel na zelo plodna tla.

Vračali smo se po soteski reke Hudinje, ki se je grozeče penila sicer še v strugi, a proti Socki je bilo že videti razlito vodo po travnikih.

Za zaključek našega potepanja smo se odpeljali še do Šmartinskega jezera, ki leži severno od Celja, in je s površino 1,07 kvadratnega kilometra med največjimi akumulacijskimi jezeri pri nas. Nastalo je leta 1970 z zajezitvijo potoka Koprivnica, ko so zgradili pri vasi Loče kar 16 m visoko zemeljsko pregrado, da bi zavarovali mesto Celje pred hudimi poplavami.

Jezero ima zelo razčlenjeno obalo, saj le-ta meri kar 12,5 km. Ta kraj je postal turistična atrakcija za Celjane, željne svežega zraka, miru in neokrnjene narave. Okoli jezera so speljane sprehajalne poti, na jezeru je mogoče čolnariti, ribiči lovijo trofeje, saj so do zdaj ujeli že 52 kg težkega soma, ponujajo piknik prostore, kopalci najdejo kotičke zase, ladjice vozijo po jezeru, opazovalci ptic pridejo na svoj račun…

Tudi mi smo bili kljub kislemu vremenu navdušeni nad naravo in si zastavili cilj, da se v lepem vremenu odpravimo na ribiški piknik.

Zapis: Elica Brelih

Foto : Joža Miklavčič