Logo MojaObčina.si

Vrhnika

JUTRI
26°C
17°C
TOR.
30°C
16°C
16412

Zlom gležnja

V mesecu maju lansko leto  se je pohodniška skupina Vandrovke, v kateri sodelujem tudi jaz, odpravila na Gorenjsko v Begunje. Ustavili smo se pred hišo znanih Avsenikov. Že ob kavici smo bili dobro razpoloženi; veliko žensk, veliko besed. Tudi tri pohodnike smo imele s seboj. Vodnik Milan, Marko in Andrej so se kar hitro vključili v našo družbo.

Milan nas je usmeril proti gozdu na poti za Sveti Peter. Pot je bila strma in malo nevarna, zato je bilo potrebno previdno hoditi. Večkrat smo se ustavili, da smo se malo oddahnili in si ogledali okolico. Milan je med potjo povedal marsikaj zanimivega in poučnega. Ob poti je veliko rastlinja in ponovili smo nekaj znanja iz botanike.

Utrujeni smo prišli do cerkve, bili smo veseli razgleda  na Gorenjsko in okoliške vrhove. Cerkev Svetega Petra stoji na višini 839 m nadmorske višine.

Pot smo nadaljevali proti Sankaški koči , kjer nas je čakalo okusno kosilo. Ta koča pa se nahaja na višini 867 m. Ko stojiš pred kočo , se odpre razgled proti zahodu, kjer vidimo Gorenjsko in njene gore. Najlepši pa je bil pogled na Bled.

Vodnik Milan je naznanil odhod in morali smo se posloviti od koče in razgledov.

Vsi veseli smo zakorakali nazaj proti dolini. Šli smo po malo bolj strmi poti in po bližnjici. Imela sem pohodniške palice in kar naenkrat mi je spodrsnilo na pesku; noga se je spodvila in zgodilo se je,  kar nisem pričakovala. Andrej in Marko sta mi pomagala v dolino. Vsi smo mislili, da je zvin gležnja. Z bolečino in pomočjo sem prišla do avtobusa . Še en teden sem hodila z bolečinami, šepala in upala, da se bo samo od sebe pozdravilo. Toda bolečina je bila prehuda in odšla sem k zdravnici. Ta me je takoj napotila na Urgenco v Ljubljano in slike so pokazale zlom gležnja.

Medicinska sestra me je začudeno vprašala, kako sem lahko teden dni hodila z zlomljenem gležnjem. Takoj mi je dala injekcijo v trebuh proti strdkom in jih dobila še za domov. Napotila me je v mavčarno, kjer sta me prevzela dva tehnika. Spremljala me je hčerka Polona. Na monitorju sta videla slike in eden mi je rekel: »No, gospa, v hribe ste lahko šla, a ne, k zdravniku pa ne, kaj ste mislila, da se bo kar samo pozdravilo ?« Vsi smo se zasmejali in začela sta z delom.

Šest tednov sem imela mavec, enkrat so ga menjali, kontrole pri zdravniku in ponovno slikanje gležnja. Najhuje je bilo, ko sem morala hoditi z berglami. Sledile so še fizioterapije, potem se je stanje umirilo.

To je moj spomin iz pohoda  s Svetega Petra na Gorenjskem. Nesreča  pač nikoli ne počiva.

 Letos spomladi bo že 14 let, odkar Vandrovke hodimo, pa se ni zgodila nobena  omembe vredna nesreča.  Le naj tako ostane!

Spomin ostane, bolečina pa mine.

Fani Šurca

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi