Tretji četrtek v novembru, ko smo imeli Svizci pohod, je bil zadnji dan nenavadno toplega in suhega vremena. Sonca sicer ni bilo, jugozahodnik je  gnal preko neba sive oblake, znanilce fronte. Naslednji dan je že deževalo, v soboto pa je Slovenijo pobelil prvi sneg. 

Na pohod smo se odpravili iz Borovnice, kjer domuje kar tretjina Svizcev. Pod vodstvom Romana, ki pozna okoliške gozdove kot lasten žep, smo po jutranji kavici krenili mimo Dolinskega mostu do Laz pri Borovnici, kjer smo se pričeli vzpenjati navkreber. Prav kmalu smo se soočili s posledicami lanskega žledoloma in letošnjega napada podlubnikov. Vsepovsod razredčen gozd, bukve z okleščenimi krošnjami, ob cesti pa skladovnice smrekovih hlodov. Gozdarji so hiteli z delom, da podrejo čim več od lubadarja napadenih dreves. S poseke se nam je odprl pogled na Ljubljansko Barje vse tja do »bele« Ljubljane.

 Hodili smo po gozdnih cestah, zato ni bilo strmih vzponov, le kilometri so se nabirali. Sledili smo Romanu, ki je suvereno določal smer nadaljnjega pohoda na križiščih gozdnih cest, kjer marsikje  ni bilo nobene oznake, kam vodijo.

Pod Ljubljanskim vrhom smo med golimi krošnjami dreves opazili Verd in Vrhniko, od koder je kar nekaj Svizcev. In tu smo naleteli na presenečenje. Sredi ceste je stal majhen kužek z dolgo dlako, polno zasušenega blata. Z ušesa mu je visela vejica, ki se je zapletla med zmršeno, umazano dlako. Zgrnili smo se okoli njega in po prvem začudenju takoj začeli razmišljati, kaj narediti. Najprej smo pomislili na hrano in vodo. In res, kužek je takoj pospravil pol sendviča, vodo smo pa nalili v vrečko  in mu jo ponudili. Seveda je hvaležno pil, saj v kraškem gozdu nad Vrhniko ni nobene tekoče vode, razen kake kaluže, v kateri je verjetno brodil po blatu. Nato smo ga umazanega kot je bil, dali v veliko vrečo in ga odnesli proti Logatcu. Kuža ni nič protestiral, ves onemogel je mirno prenašal nošnjo na rokah. Po telefonu smo o najdbi obvestili Zavetišče za živali v Horjulu in malo pred Logatcem je nasproti pripeljal iz zavetišča avto in naš najdenček se je odpeljal v veterinarsko oskrbo.

Dogodek nam je popestril pohod. Imeli smo dober občutek, saj smo rešili ubogo zapuščeno živalco, ki v gozdu daleč stran od naselij ni imela veliko možnosti preživetja. Kmalu smo zagledali industrijsko cono v Logatcu, kjer smo zaključili pohod. Po toplem obroku so logaški Svizci odšli peš domov, ostale pa je odpeljal avtobus na Vrhniko in v Borovnico.

Besedilo in fotografije: Sonja Zalar Bizjak