Simona Kermavnar

Naslednje leto bo minilo šestdeset let od porušenja stare gostilne Mantova in izgradnje istoimenskega hotela v neposredni bližini na današnjem Cankarjevem trgu na Vrhniki.

Leta 1806 je bila dograjena cesta Dunaj–Trst, ki je šla skozi Vrhniko, v predelu Brega ob Ljubljanici se je prekrivala z današnjo Tržaško. Z izgradnjo nove ceste je prekladanje blaga s kopnega na vodno pot in s tem povezano čolnarjenje močno upadlo, uveljavljalo pa se je prevozništvo na velike razdalje, furmanstvo.Vrhniški furmani so vozili proti severu do Mürzzuschlaga na avstrijskem Štajerskem in v Italijo, promet je potekal seveda tudi v obratno smer. Kadar so jih spraševali, kam vozijo blago, so v primeru italijanske smeri navadno odgovarjali, da v Mantovo, čeprav so vozili seveda tudi v druga mesta v Italiji. In polagoma se je tudi osrednje vrhniške gostilne, ki je bila zgrajena leta 1842 na Bregu tik ob križišču, oprijelo ime Mantova (Mantua).

Gostilne so javni prostori. V njih se je popotnik lahko odpočil in okepčal, tako nekoč, kot se lahko še danes. Zlasti v preteklosti so bile gostilne predvsem tudi prostor za izmenjavo novic med domačim in zunanjim svetom, med lokalnim in nadregionalnim, med kmečkimi in mestnimi krogi. Imele so pomembno vlogo tudi pri razvoju izletniškega turizma. Poleg družabnosti se je v njih začelo razvijati tudi socialistično gibanje.

Lastnik vrhniške Mantove je bil v 2. polovici 19. stoletja posestnik Franc Golob (Franz Gollob), 1899 je postal lastnik Franc Dolenc »Mantovski« († 1928). Za njim je dedoval sin Franc, poročen s Frančiško (Franjo) Dolenc, roj. Oblak († 1974). Rodila sta se jima sinova Jože in Janez. Frančiška je po moževi smrti leta 1943 postala lastnica gostilne in posestva ter to ostala do nacionalizacije leta 1959.

Obstaja kar nekaj fotografij (in razglednic) z zunanjščino stare Mantove s konca 19. in iz prvih desetletij 20. stoletja. Morda najbolj zanimiva je tista, ki jo je naredil češki fotografski mojster iz Trbiža (Tarvisio) Anton Schmeiler (1841–1912), oče prominentnega fotografa Josipa Pelikana, ki je prevzel materin dekliški priimek, večino svojega življenja pa je ustvarjal v Celju. Schmeiler se je okoli leta 1890 vsako soboto vozil z vozom iz Trbiža v Idrijo in opravljal fotografske storitve v improviziranem ateljeju na dvorišču gostilne Pri črnem orlu,[1] očitno pa se je včasih iz Idrije zapeljal tudi v bližnje kraje in naredil določene fotografije na terenu. Posnetek je narejen s hrbtne strani stavbe s pogledom na verando, na kateri je polno gostov, moških, in vsaj dva otroka. Pred gostilno je parkiran omnibus, ob ograji je prislonjenih več koles. Kolesa so konec 19. stoletja postala izredno priljubljena. Glede na obliko bi jih lahko identificirali kot Puhova.

Mantova je bila značilna pritlična klasicistična stavba pravokotnega tlorisa z mansardo oz. frčado nad glavnim vhodom. Te se na Vrhniškem pojavijo precej pozno, večinoma šele v 2. polovici 19. stoletja. Pokrita je bila z dvokapno streho na čop iz bobrovcev. Glavna fasada je bila petosna. Portal je obdajal par pilastrov ter pas rustike. Po dva para pilastrov sta bila tudi na vogalih. Sprva je etaži ločeval nadstrešen profiliran venčni zidec, viden še na fotografijah iz poznih dvajsetih let 20. stoletja, ki je bil kasneje (najverjetneje po 1945) odbit.

V pritličju je bila gostilna, v mansardi je bilo stanovanje Dolenčevih. Ob južni stranski steni hiše je bila prislonjena veranda s sedmimi lesenimi stebriči, med katerimi je tekla železna mrežna ograja, napušč je bil rezbarsko obdelan. Stena je bila poslikana z motivom vinske trte, del verande pa je preraščala prava trta. Nad streho verande je bil med dvema oknoma z lesenimi polkni napis z velikimi tiskanimi črkami GOSTILNA MANTUA. Enak napis je bil na nasprotni (ljubljanski) strani na ločnem zidcu. Za časa Dolenčevih je bil na glavni fasadi napis FRANC DOLENC. Vsi napisi so bili po drugi vojni odstranjeni.

Na začelju, se pravi na severni strani, so bila (štiri) stranišča, pri vhodu desno je bil nameščen litoželezen lavabo, verjetno s signaturo C. WAGENFÜHRER WIEN. Enaka lahko še danes vidimo na Vrhniki in Stari Vrhniki. V obeh krajih je na začetku 20. stoletja vodovod napeljalo dunajsko podjetje ing. Carla Wagenführerja.

Zahodno in južno od hiše z verando sta bila gostilniški in naprej zelenjavni vrt, potem pa gospodarsko poslopje v obliki črke L, v okviru katerega je bila tudi shramba in nadstrešek za vozove. V že prej opuščenih konjskih hlevih je po požaru na Vrhniki leta 1879, ki je zlasti prizadel obubožani Klanec z rojstno hišo Ivana Cankarja, začasno bivališče našla tudi pisateljeva družina, in sicer približno do srede januarja 1880. Od tam je pisatelj kot otrok skozi okno opazoval »milo vabeče mesarjeve klade« in od časa do časa hodil plezat nanje. Naložene so bile približno tam, kjer od leta 1930 stoji Cankarjev spomenik kiparja Ivana Jurkoviča. Cankar je bivanje tam opisal v delu Moje življenje.

Od notranje opreme ni ostalo veliko, a vseeno dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o bivanjski in stanovanjski kulturi, ki jo lahko označimo kot meščansko. Večino pohištva in druge opreme hrani vnuk zadnje lastnice Primož Dolenc  na Vrhniki, nekaj pa tudi vnukinja Jana Kete v Logatcu. Od gostinskega dela se je ohranil lesen vrtni stol z verande, dve sliki z lovskima motivoma (ena od njiju je reprodukcija, ena olje na platnu), medeninasta pipa vinskega soda ter nekaj kozarcev, en kelih za penino ter okrog 20 rjavo pobarvanih glinenih vrčkov za pivo.

Za predstavo o notranjščini si lahko pomagamo s tlorisom, ki je bil izrisan najverjetneje v petdesetih letih minulega stoletja, in npr. tudi s stalno razstavo Stara gostilna v Muzeju Velenje, na kateri je postavljeno originalno gostilniško pohištvo (predvidoma iz velenjske okolice) iz 1. polovice 20. stoletja.

Omenimo še, da je bil v Mantovi reden gost pisatelj Ivan Cankar (1876–1918), ki jo je nekajkrat opisal tudi kot prizorišče svojih del. Martin Kačur je v istoimenskem romanu (1905; objavljen 1907) v njej priredil svoj prvi shod, ko je ustanavljal bralno in izobraževalno društvo v Zapolju-Vrhniki; v gostilni Mantova se dogaja tudi četrto dejanje drame Hlapci.

S porušenjem stare gostilne Mantova je Vrhnika žal izgubila pomembno pričo življenja v mestu v 2. polovici 19. in 1. polovici 20. stoletja. Upamo, da so časi, ko se je z veliko lahkotnostjo rušilo našo skupno kulturno dediščino, za vedno minili.