Nekajkrat preloženi tradicionalni pohod, ki ga organiziramo v spomin na tragično preminulega Lintverna Goropekarja, je bil tokrat že 6. po vrsti. Za razliko od preteklih let , smo letos spremenili običajno traso. Izhodišče pohoda je bilo v Horjulu, od koder smo se po strmem pobočju povzpeli na Koreno. Na vrhu Korena smo pričakovali lep razgled, a žal je bila Ljubljanska kotlina zagrnjena v meglo, le Ljubljanski vrh in Ulovka sta sramežljivo kukala iz površja meglenega morja. Ob orientacijski plošči pri cerkvi na Koreno smo osvežili svoje znanje iz poznavanja bližnjih in bolj oddaljenih hribov ter gora. Pot smo nadaljevali po grebenu, s katerega se nam je nudil vse lepši razgled, saj je sonce odločno razkrojilo ostanke megle. Več pozornosti so v nas zbudili Polhograjski dolomiti, saj jih iz te perspektive praktično ne vidimo. Medtem, ko smo se mimo raztegnjene vasi Samotorice premikali po tratah in skozi že dokaj skrbno urejene gozdove po februarskem žledu, nas je Špik poučeval o različnem planinskem cvetju, ki smo ga srečevali ob poti. Prav kmalu smo se povzpeli skozi gozdiček na Kožljek, ki je bil tokrat naša najvišja točka. Kratek predah, malica, fotografiranje in sestop na sedlo pod Šentjoštom. Nadaljevali smo po južni strani hriba mimo številnih kostanjev in podrtih dreves ter dosegli prve hiše v Šentjoštu. Prijazno spomladansko vreme in močno sonce nas je nekaj časa zadržalo v brunarici na Griču, kjer se nam je pridružil še Peter. Nadaljevali smo po cesti proti Smrečju, kjer smo pohod zaključili. Na zasluženem kosilu pri Vrtnarju v Podlipi se nam je pridružil tudi Pastir, ki nas je ob svojem rojstnem dnevu pogostil s pijačo.

Letošnjega pohoda smo se udeležili Bankir, B`čar, Betajnovc, Cvele, Cvičkar, Duno, Ligojn`c, Povžar, Stari, Špik, Špilčk in Vezist.

Besedilo in foto: Besedilo in foto: Vezist