Lep in topel decembrski dan nas je zvabil na Goro nad Tuhinjsko dolino, kjer stoji gotska cerkev sv Miklavža, lična brunarica, obnovljeno obzidje protiturškega tabora, samostojni zvonik in vodnjak ter mežnarija.
Kar 33 pohodnic in pohodnikov je krenilo s parkirišča pri termah Snovik preko vasi do Hruševke.
Sonce je prijetno grelo in med potjo smo se razveselili prvih trobentic. Ko smo se ozirali nazaj, smo lahko videli stransko dolino, ki pripelje do ceste v Tuhinjsko dolino.
»Kako daleč od civilizacije so ti ljudje,« smo se pogovarjali, ko so se vrstile velike kmetije na obronkih Gore.
Kmalu smo se ustavili na jasi, se nastavljali soncu in zaužili nekaj kalorij za zadnji zelo strm vzpon do vrha.
Skrbni domačini so pot lepo uredili, celo pometli listje, da se vidijo korenine in vsaka skala, zato smo se korajžno pognali v strm hrib.
Nekateri so malce s strahom opazovali predhodnike in razmišljali, ali bodo zmogli.
»Strmina je taka, da bi lahko poljubljal zemljo!« se je šalil Jože.
Janko, naš osemdesetletnik in vzornik pa je pristavil:
»Danes je tako dober zrak, da z lahkoto grem!«
Bolj ko smo šli v hrib, manj je bilo čebljanja. Na koncu tišina. Toda takrat se je že pokazal vrh zvonika.
»Že smo blizu!«
Pri Miklavžu sta nas počakala prijazna domačina in nam najprej čestitala, da smo izbrali tako strmo pot. Nato nas je Jože peljal skozi kamnita vrata v gotsko cerkev, kjer smo občudovali restavriran kasetni strop z množico angelov. Razložil nam je, da so ga v Ljubljani restavrirali kar 7 let. Denar zanj so zbrali vaščani sami iz vasi okoli Gore. Nekaj denarja pa so dobili, ko so posodili Metzingerjevo sliko sv. Miklavža na razstavo v Francijo.
Obzidje protiturškega tabora so obnovili sami s prostovoljnim delom v sodelovanju z vsemi vaščani Hruševke, Raven, Šmartna in drugih vasi. Poudaril je, da so navajeni drug drugemu pomagati, saj so v hribih razmere, posebno pozimi, precej drugačne kot v dolini.
Nato smo se ozrli naokoli in uživali ob pogledu na Julijce s Triglavom, na Krvavec, kjer smo pred nekaj tedni tudi bili, pa na okoliške hribe proti Črnivcu in Trojanam.
Takrat pa se je domačin Jože spomnil, da je Miklavž tudi za nas prinesel piškote, ki so šli v slast in naročil, da nas pogostijo z vročim kuhanim vinom, da bi se segreli.
Hvala Miklavž, zelo si bil pozoren!
Kar nismo mogli zapustiti vrha in prijazna domačina, a vedno je treba tudi nazaj. Po lažji poti smo se spustili do vasice Gradišče, si pogledali partizanski spomenik in se vrnili proti Hruševki in do Snovika.
Navdušeni, zadovoljni in dobro razpoloženi smo ugotavljali, da smo spoznali še en delček naše lepe dežele in pohvalili Frenka, ki se pripravlja za vodniški izpit, da je s svojimi nasveti in pristopom vreden našega zaupanja.
Zapis: Mari Malovrh
Foto: Joža Miklavčič
