V prijetnem pomladanskem jutru se nas je kar 37 Sončkov odpeljalo proti našemu cilju - Jeterbenku. To je 774 metrov  visok gozdnat vrh v vzhodnem delu Polhograjskega hribovja. Nenavadno ime Jeterbenk naj bi bilo nastalo iz imena vitezov Hertenbergov, ki so imeli tam grad. Danes o gradu ni več sledu.

Pot smo pričeli v dolini potoka Zakonjščica med vasema Seničica in Žlebe. Povzpeli smo se do cerkve sv. Marjete z značilnimi podpornimi stebri na vogalih, ki so značilno za gotsko dobo. Cerkev je bila zgrajena leta 1526, zvonik pa so dozidali šele leta 1738. Pred cerkvijo je velika lesena skulptura zmaja. Legenda pripoveduje o neukročenem zmaju in silnem zakladu,  ki sta potonila nazaj v globino Jeterbenškega hriba in sta še vedno tam.

Pot smo nadaljevali proti Petelincu do baročne cerkve sv. Jakoba. Zanimiva je lega  cerkve v gozdu na pobočju grebena in je od daleč skoraj nevidna.  Zgrajena je bila 1751 leta iz ostankov razrušenega gradu na vrhu Jeterbenka.

Med vzponom smo na tablah Učne poti spoznavali raznolikost rastlin in dreves ter pestrost živalskega sveta, ki imajo tukaj svoj življenjski prostor. Pot ni zahtevna, je razgibana, samo proti vrhu je bolj ozka in se strmo vzpenja po grebenu.

 Na vrhu Jeterbenka je visok lesen križ, postavili so ga v 20. stoletju. Imeli smo lep razgled proti vzhodu na bližnjo Grmado in Šmarno goro in naselja pod njima. Po kratkem postanku smo pot nadaljevali po prisojnem pobočju proti Golemu Brdu. Občudovali smo bujno cvetoče tevje, žanjevec, navaden jetrnik in resje. Najbolj pa smo bili presenečeni nad kalitvijo želoda, ki se je bahal v rdeče rumeni barvi.   

Na Slavkovem domu smo imeli dober topel obrok, nato pa še kratek spust in že smo bili pri avtobusu. Zahvaliti se moram našim slavljencem, ki so nas počastili s slastnimi dobrotami.

Topel, sončni dan smo izkoristili za obnavljanje znanj, prijetno druženje in razgibavanje ne tako mladih kosti. Veselimo se že naslednjega pohoda.

Zapisala: Bernarda Vehar

Fotografije: Danica Kos, Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek