To je sedaj vprašanje! Niti ne! Oboje ima svoj pomen in sporočilo. Preden smo odšli v izolacijo, smo se v Župnijskem vrtcu Vrhnika posvetili življenju velikega človeka, ki je znal pozabljati nase, da je k drugim iskal poti, učil se je pristopati k ljudem z drugačnimi navadami, vživel se je v njihov pogled na življenje in v vse vnašal Ljubezen in ljubezen, ki jo je tista, z veliko začetnico porajala v njem. Tam, v za nas davnih časih, je to udejanjal Irinej Friderik Baraga.
Ta čas je sovpadal tudi s postnim časom in malčki v skupini Oblački, so vedeli povedati, da ima Jezus na glavi korono. Z naše strani pa so se slišala modrovanja med otroki, da je « tukej, nekje za hiško krona virus in de je treba bežat« in so se razkropili. Lokacija virusa se je spreminjala, vedno pa je bilo potrebno pred njim bežati. Pred obrokom, so se otroci pozanimali: »A si kej pokužila mizo?!« V umivalnicah smo dežurale kot angeli varuhi, kot zgled umivanja, kot policistke…kakor je bilo pač potrebno. Roke je bilo potrebno dobro umiti in pika! Kako enostavno bi bilo, če bi bil virus res za našo lopo. Prišli bi » specialci«, ga ulovili, našeškali ali še kaj hujšega in svet bi bil rešen. Pa ni šlo po tem scenariju. Ta korona virus se je dejansko spremenil v trnovo krono, ki se je s trni zapičila v misli, besede, dejanja, v medsebojne odnose, v naše vrednote.
Friderik Irinej Baraga je postal nenadoma aktualen v vseh, ki so v zdravstvenih poklicih, v domovih za starejše, v tistih, ki skrbijo za logistiko, v prodajalkah, pismonoših in naj mi oprostijo tisti, ki jih nisem imenovala, pa vse zelo cenim in sem jim hvaležna. Ni bil samo zgodba iz preteklosti, postal je pogled vseh teh požrtvovalnih ljudi, postal je moč njihovih rok, postal je vztrajnost njihovih src. Slovenska zgodovina nima velikih ljudi le v za nas davnih časih, ti ljudje pišejo tudi današnjo zgodovino.
Mnogi smo ostali doma in tudi tukaj smo se verjetno učili. Sama sem pomislila na to, da bom o vrtcu pisala po tem, ko ga nisem videla že mesec dni. Tvegano! Vendar za naše odnose velja enako. Moj bližnji danes ni tisto, kar je bil pred mesecem dni. Ni tista oseba, ki sem ji obljubila pri poroki pred ne vem koliko leti, ni tisti, ki je pred tednom dni nekaj« zamočil«…. Današnji dan je samo današnji in mi v njem enkratna bitja. Se znamo slišati, resnično videti, začutiti? To ne velja le za te dneve preizkušnje, je naša vsakdanja naloga.
Še o marsičem bi lahko modrovala a »Naš časopis« ne bo izšel samo zaradi mojega prispevka. Potrebno bo zaključiti in to z dogodkom, ki je vreden objave. Tako sem obljubila! Medicinska sestra z ZD Vrhnika nas je obiskala in spodbujala k pravilnemu umivanju rok, pravilni prehrani, na vrsto so prišli tudi zobje, «flaške« in dude. Otroci povedo, sicer že malce sramežljivo, da mnogi še vlečejo dudo, drugo pa nosijo v roki, če se slučajno tista iz ust nepričakovano izgubi, da o »flaški« zvečer sploh ne govorim. Pa sem obljubila, da bo v »Našem časopisu« pisalo, če bo zbral pogum in vso nepotrebno kramo odvrgel. Sodelavka ga je navdušila, bila je debata in pol in rezultat tudi. Kanta za smeti se je napolnila malo hitreje, zobki pa se veselijo. Da, življenje teče dalje. Neznana je ta pot. Naj bo pa znano vsem otrokom, vsem družinam in vsemu svetu: VZGOJITELJICE VAS MOČNO POGREŠAMO! Na daljavo vam pošiljamo objem in poljub.
Anica Košir Kropivšek
