Začetki igranja namiznega tenisa segajo v leto 1954. Takrat v šoli še ni bilo telovadnice, zato so po pouku v razredu igralno mizo sestavili iz klopi, čez položili desko, ki je predstavljala mrežico, in igrali nekaj, kar je bilo podobno namiznem tenisu. Nekateri so igrali tudi na železniški postaji (tam je stanoval Peter Kovšca), največkrat zunaj ali na podstrešju. Miza je bila velika lesena plošča, postavljena na stojala, kakršna so običajno uporabljali pleskarji. Žogice so bile iz celuloida, slabe kvalitete, zato jih je bilo treba večkrat »flikati«. To je pomenilo najprej zbrusiti in nato zlepiti z acetonom. So pa namizni tenis igrali tudi v mladinski sobi v Drašlerjevi hiši na Dolu. Eden boljših igralcev je takrat bil Jože Hribar, kasneje odličen nogometaš in »golgeter« borovniškega moštva.
Po prenovi doma TVD Partizana ob koncu petdesetih let (zamenjava poda, nova razsvetljava) so tudi igralci namiznega tenisu dobili možnost igranja v telovadnici. Proste termine pa je bilo težko dobiti, saj je večino časa prostor zasedala orodna telovadba, do tedaj najbolj popularna športna panoga v borovniški dolini.
Po prehodu v srednje šole so imeli nekateri dijaki (Peter Kovšca, Vladimir Rot, Ivan Centa) ob čakanju na vlak čas, da so hodili opazovati treninge najboljših slovenskih igralcev, ki so vadili v stekleni dvorani železniške direkcije na Pražakovi ulici v Ljubljani. Začeli so posnemati tehniko igranja, ki so jo videli na teh treningih. Po letu in pol treniranja so se Peter Kovšca, Ivan Centa in Vladimir Rot udeležili republiškega ekipnega mladinskega prvenstva na Ravnah na Koroškem. Zasedli so zadnje mesto, zato se jih je prijel vzdevek »točkodajalci«.
Sčasoma so napredovali, začeli so se udeleževati raznih turnirjev in prvenstev, v Borovnici, Idriji, Logatcu in na Vrhniki. Udeležili so se tudi republiškega prvenstva za pionirje na Jesenicah in mladinskega prvenstva v Ljubljani (Petrovčič in Modrijan).
Resno in strokovno delo je kmalu obrodilo sadove in dajalo rezultate. Medtem sta Peter Kovšca in Ivan Centa na Bledu leta 1960 uspešno opravila trenerski tečaj.
V tem obdobju se je aktivno športno življenje v Borovnici odvijalo tudi na Petričevi domačiji. Oče Anton je domačemu mizarju »Gregaričkovem« Rajkotu naročil leseno mizo za namizni tenis, ki so jo postavili na podstrešju gospodarskega poslopja. Tam so se potem odvijala prava »pingpong« tekmovanja in tudi novoletna srečanja ob pijači in jedači – sendvičih in malinovcu. Poleg tega so fantje s Križpota igrali tudi nogomet, balinali, se učili taroka, v poletnih mesecih pa pomagali pri kmečkih opravilih.
Najbolj nadarjen med njimi je bil Jože Petrovčič, ki je na republiškem pionirskem prvenstvu leta 1962 na Jesenicah dosegel 7. mesto, med mladinci naslednje leto v Ljubljani pa je bil šesti. Perspektiven je bil tudi dve leti mlajši Franko Modrijan, skupaj sta bila med dvojicami večkrat prvaka Notranjske. Odmeven rezultat je borovniška članska ekipa dosegla februarja leta 1963 na republiškem prvenstvu v Logatcu (II. skupina). Vrstni red : 1. Mladost Kranj 5 točk (33 : 3), 2. Celje 4 (30 : 18), 3. Logatec 3 (27 : 24), 4. Borovnica 2 (20 : 33), 5. Slovenske Konjice 1 (17 : 33), 6. Škofije 0 (15 : 33). Igrali so: Peter Kovšca, Jože Petrovčič in Franko Modrijan. V tistem času je sekcija štela 20 igralk in igralcev. V ženski konkurenci pa so nastopale Olga Kotnik, Nada Grimšič, Irena Šmon, Lučka Cerk in še nekatere.
Zanimiva je tudi anekdota, ki jo je zapisal Peter Kovšca, ko so se vračali s tekme v Idriji. »Po koncu tekmovanja smo srečali Filipa Šviglja s Kopitovega griča, ki se je vračal domov v Borovnico s furgonom Škoda, naloženim z vrečami krompirja. Ker iz Idrije ni bilo dobrih prometnih zvez, smo ga prosili, da nas pelje domov. Polegli smo se na vreče krompirja in krenili proti domu. Nismo prevozili niti pol poti, ko se je začelo močno kaditi. Nastal je namreč kratek stik na električni napeljavi in avto je ostal brez luči. Kljub temu smo se prek Rovt in Vrhnike srečno vrnili domov.«
Leta 1963 je Peter Kovšca, ki je bil gonilna sila borovniškega namiznega tenisa, odšel na služenje vojaškega roka, po vrnitvi pa se je z družino preselil na Rakek. To je povzročilo težave pri organizaciji treningov in posledično zmanjšanje zanimanja za namizni tenis.
Namizni tenis je v Sloveniji dobil nov zagon po Svetovnem prvenstvu, ki je bilo leta 1965 v Ljubljani v prav takrat dograjeni Hali Tivoli – SPENT. Najbolj zanimiv dogodek s tega prvenstva je bila finalna tekma med dvema Kitajcema (Chuang Tse Tung in Li Fu Jung). Zmagovalec – svetovni prvak je za nagrado dobil moped znamke TOMOS, ki ga je odpeljal domov na Kitajsko, kasneje je postal minister za šport.
V Borovnici pa ta dogodek ni vplival na večje zanimanje za namizni tenis, nov rod igralcev in igralk se je na osnovi šoli pojavil šele po letu 1980 pod vodstvom mentorja Zvoneta Pristavca. Uspešni so bili predvsem na prvenstvih osnovnih šol občine Vrhnika, kjer so dosegli nekaj dobrih rezultatov. Med pionirji so bili Igor Mavsar, Tomaž Ofentavšek, Boštjan Vrhovec, Vili Jereb, Bruno Dormiš in še nekateri. Med pionirkami pa Marjeta Ofentavšek, Urša Debevec in Diana Radić, vendar se niso udeleževali republiških prvenstev. So pa nekateri igralci ostali aktivni in vrsto let udeleževali raznih tekmovanj, kot so bile sindikalne igre, armijska prvenstva, veteranska prvenstva ipd.
Po večletnem zatišju se je med starejšimi igralci porodila ideja o oživitvi namiznega tenisa. Najprej so v gasilskem domu na Bregu januarja 1996 organizirali občinsko prvenstvo, ki se ga je udeležilo dvaindvajset igralk in igralcev.
Ustanovljena je bila sekcija za namizni tenis pri TVD Partizan Borovnica. To so vodili Franjo Modrijan – vodja, Lado Gerdina, Marija Ocepek, Jože Petrovčič in Boštjan Vovk, kasneje pa je sekcijo prevzel Lado Gerdina. Organizirali so Dan namiznega tenisa v šolski telovadnici v sklopu propagandne akcije NTZ Slovenije »5000 loparjev«.
V jeseni 1996 so prvič nastopili v LRNTL (Ljubljanska rekreativna namiznoteniška liga), sekcija pa se je kasneje poimenovala Faškarji. Ekipa se je spreminjala in dopolnjevala. Tekmovali so v prvi, drugi, tretji, četrti in peti rekreacijski ligi z manjšimi in večjimi uspehi. V zadnji sezoni 2023/24 so nastopili v 3. LRNTL in med enajstimi ekipami zasedli solidno tretje mesto. Najboljša domača igralca sta bila Vili Jereb (3. igralec) in Mateja Brancelj (4. igralka). V tej konkurenci je nastopilo 59 igralcev in igralk. Jože Petrovčič pa kljub svojim 76 letom še vedno uspešno zastopa domače barve.

Franjo Modrijan