Logo MojaObčina.si

Vrhnika

DANES
10°C
-3°C
JUTRI
10°C
1°C
16412

Po 69 letih se je poslovil bazen

Prvega decembra se je začelo rušenje bazena. Na njegovem mestu bo po novem osrednji prostor za druženje v novem športnem parku, nov bazen pa je predviden na območju telovadnice partizan in teniških igrišč.

Podiranje bazena bo predvidoma trajalo do konca meseca. Dva delovna stroja sta najprej podrla teraso in njene podporne zidove, medtem pa je tretji s hidravličnim kladivom počasi, a vztrajno »glodal« debelo bazensko dno. Že pred prihodom delovnih strojev so delavci Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika z objekta odstranili vse lesene in železne dele, da so na ta način zmanjšali strošek ločevanja gradbenih odpadkov.

Bazen odstopil mesto družinam in druženju
Na mestu bazena bo osrednja zelenica prenovljenega športnega parka, pravi župan Daniel Cukjati, ki je bil na omenjenem bazenu prvi in tudi zadnji reševalcev iz vode. »Tu bo večja zelena površina z na novo zasajenimi drevesi, ki bodo dajala senco, med njimi pa bodo različni tematski otoki: od otroškega igrišča, do glasbenega paviljona, zunanjega fitnesa in odbojke na mivki. Seveda ne bo manjkalo pitnikov in klopic. Tako naj bi prostor, ki je nekoč že bil mesto množičnega druženja, še naprej ohranjal ta namen.« Po nedavno sprejetih prostorskih aktih je nov bazen, letno-zimski, načrtovan na območju Telovadnice Partizan in teniškega igrišča. »Ko bomo podrli bazen, bomo na območju med tribunskim nasipom in sedaj že bivšim bazenom zgradili garderobni objekt. Nogometaši namreč trenutno gostujejo v zabojnikih, atleti tako rekoč nimajo svojega prostora. Garderobni objekt bo narejen tako, da bo hkrati tudi tribuna, skladiščni in delavniški prostor za delavce ZIC-a, klubski prostor, v delu pa bo namenjen še gostinski dejavnosti.« Lopato za garderobni objekt naj bi zasadili že prihodnje leto. »Temu bo sledila izgradnja dodatne športne dvorane, ki bo sprostila zasedenost Telovadnice Partizan. Šele ko bo ta slednja sproščena, se bomo lotili letno-zimskega bazena.«

Bazen so zgradili leta 1952
Po besedah sogovornikov so bazen začeli graditi še pred petdesetim letom, dokončan pa je bil 1952. Gradilo ga je vrhniško podjetje Krajevno remontno podjetje Vrhnika (omenjeno podjetje je zgradilo tudi telovadnico Partizan), veliko pa so z udarniškim delom pomagali tudi domačini. Časopis Slovenski poročevalec poleti 1952 vabi Ljubljančane na kolesarski izlet proti Vrhniki, kjer si bodo lahko ogledali Močilnik, Cankarjev spomenik, na koncu pa se bodo lahko osvežili v novozgrajenem bazenu. Sogovorniki pravijo, da se je verjetno gradil po »nekih« načrtih, delo naj bi vodilo vrhniško gradbeno podjetje, še vedno pa je bilo v njegovo gradnjo vključenih veliko prostovoljcev. V prvih letih je bilo zgrajeno samo bazensko korito, torej brez ploščadi ob zgornjem robu bazena. Dostop v korito je bil s pomočjo lestve. Že od samega začetka se je izkoriščala topla voda iz Furlanovih toplic, ki so na območju današnjega Silika. Nemara so to toplo vodo na Mirkah poznali že Rimljani, kajti ledinsko ime za Mirke izhaja iz rimske besede »murus«, to je »zid«. Zdi se, da se tehnologija čiščenja vode od njegovega odprtja dalje dalje ni veliko spremenila: dotok in odtok vode, brez filtriranja. A to za tisti čas ni bilo nič posebnega. Časopis Tedenska tribuna leta 1962 v svojem prispevku o bazenih po Sloveniji omenja tudi vrhniškega. Med drugim pravi, da v vsej državi ni podjetja, ki bi proizvajalo filtre za prečiščevanje vode.

Šest veder klora na dan
Dnevno se je s pritokom in odtokom vode zamenjalo premalo bazenske vode, da bi bila ta čista. Odsotnost filtrov se je kazala v bistrosti vode, ki se jo je želelo povrniti z izdatnim kloriranjem (tudi modra galica) – po šest veder na dan. Navadno se ju je doziralo zvečer. Glede čistosti vode so jo najslabše odnesli najgloblji deli bazena, kjer voda ni bila tako premešana kot v predelih z nižjo vodo. Otroci so plitki del bazena dobro prepljuskali, da je umazana voda počasi odtekala preko bazenskega robu v odtočni kanal, v globokem delu pa tega ni bilo. Naš sogovornik pravi, da je na globokem delu bila med fanti navada, da so po umazanih ploščicah na dnu ali steni bazena pisali sporočila, ki so jih lahko prebrali samo tisti, ki so se upali ali zmogli potopiti. Voda se je menjavala po potrebi. Običajno je bilo potrebno en dan, da je odtekla, dva dni pa da se je bazen napolnil.
Sicer pa je bilo na bazenu vedno pestro: Berzo je prodajal sladoled, Mihael Tominc je kot zaposleni v mlekarni prodajal prve lučke iz »poštarske torbe«. Nogometaš Rijeke Radaković je za stavo skočil oblečen v bazen (na Vrhniki se je ustavila nogometna reprezentanca Rijeke), Jože Sikita, vrhniški baritonist, ki je pel tudi na odprtju Cankarjevega doma, pa je zavit v šal na skakalnici bazena pel operno arijo.

Čigav bo bazen?
Bazen je bil olimpijski, dimenzije 50 x 18 metrov. V naslednjih letih po izgradnji so okoli njega zgradili ploščad, zaradi česar je postal dostop lažji, ponašala pa se je tudi s prijetno funkcionalnostjo za poležavanje. V prvih letih je bilo kar nekaj zapletov, kdo neki bo njega upravljal. Časnik Delo leta 1966 piše v članku »Nikogaršnji bazen na Vrhniki«, da ga trenutno nihče noče. Športne organizacije so dvignile roke od njega, češ da ga ne morejo vzdrževati, nadejajo se, da ga prevzame krajevna skupnost. Ta pa, tako pisec članka, že eno leto pripravlja program svojega delovanja, posledično pa tudi ne dobi pričakovanega denarja od vrhniških podjetij, ki so jo financirala. »Z malo dobre volje skupnega razumevanja in predvsem konkretnega dela, bi najbrž tudi vrhniški bazen končno dobil lastnika,« zaključuje avtor prispevka. Kakorkoli, na koncu je upravljanje z bazenom pristalo v rokah Športnega društva Partizan Vrhnika, ki je z njim opravljalo do vzpostavitve ZIC Vrhnika. Članek v Našem časopisu piše (l. 1985), da večjih vzdrževalnih naložb v bazen ni bilo do leta 1985. To leto so na ploščadi okoli bazenskega roba položili asfalt, da je preprečil nadaljnje propadanje betonske plošče. Temeljito so prebarvali tudi notranjost – vedno so uporabljali odtenek »dural morska modra«. Večina del se je vršila preko društvenih prostovoljcev, tako tudi barvanje, ki ga je izvedla kar vrhniška mladina. V zameno so fantje prejeli celoletno karto. Se je pa sem ter tja zgodila tudi kakšna nerodnost, kot na primer tedaj, ko se je po fantu polilo celo vedro barve in so ga na koncu po neuspešnem čiščenju z razredčilom morali odpeljati v bolnišnico.

Usodni bazen za Bolgara
Vstop na bazen je bil možen samo z vstopnico, a za mlade fante ni bilo večje draži, kot vstopiti neopazno čez ograjo. Zadovoljstvo, primerljivo z rabutanjem sadja, je bilo neprecenljivo. Bog ve, ali se je kaj podobnega pletlo po glavi tudi Bolgaru, ki je nekega poletnega dne v IUV pripeljal poln tovornjak neke robe. Naneslo je tako, da je s svojo druščino noč preživel na Vrhniki. Ponoči so se skupaj odpravili do bazena in se skrivaj splazili čez mrežo. Za voznika, ki očitno ni bil vešč plavanja, je bil nočni obisk bazena zadnje kar je v življenju počel, saj je utonil.

Dober obisk
Bazen je v najboljših časih obiskalo tudi od 700 do 800 ljudi na dan. Leta 1985 so na primer beležili skoraj 8000 prodanih kart, kar pa je bilo še vedno manj kot pred letom 1973, ko je bil poleg bazena tudi avtokamp. »Do takrat je bil bazen priljubljeno shajališče večine Vrhničanov, saj jim je avtokamp omogočal stike s tujimi državljani, ne da bi zapuščali domači kraj. Tako zbliževanje pa je bilo nedvomno všeč tudi tujim turistom, saj so se vračali na Vrhniko tudi 10 let zapored in tu preživelo nekaj tednov. Potem je prišlo leto 1974 in avtokamp je bil ukinjen, menda zaradi sanitarij,« piše v jesenski izdaji Našega časopisa leta 1985.

Niso bili vsi za globok bazen
Bazen je imel kar strm padec, zato je bil najgloblji del namenjen skakalcem v vodo, kar je bila svoj čas kar priljubljena športna disciplina. A število le-teh je z leti upadalo, zato je bila sredi osemdesetih resna debata, da bi najgloblji del bazena zasuli. S tem ne bi samo zmanjšali globino, ampak bi tudi pridobili dodatne plavalne površine, ki so bile tedaj »rezervirane« za skakalce. No, na koncu ni bilo nič iz tega, so pa tedaj bazensko školjko v notranjosti obdali še z dodatnim vencem betona, ki je utrdil statiko in izboljšal njegovo neprepustnost.
Pod bazenom je bil »bife«, katerega lastniki so se menjavali, a ne glede na to, je to bil prostor, kjer se je vedno kaj dogajalo.

Občinski proračun brez sredstev za bazen
Obisk bazena je konec devetdesetih let začel upadati, hkrati pa so se začele zviševati sanitarno-zdravstvene zahteve tovrstnih objektov. Objekt bi bil potreben temeljite obnove, inšpekcija pa je nehala gledati skozi prste in začela pisati kazni. Ob tehtanju smotrnosti obnove v senci slabega obiska, se je tehtnica odločitve na občini prevesila v korist zaprtju bazena. Po letu 2006 tako v občinskem proračunu ni bilo več denarja za obratovanje bazena, kar je pomenilo, da je po 54. letih zaprl svoja vrata. Naslednje desetletje in pol je bil poleti večkrat uporabljen kot prostor predvsem za kulturne in zabavne prireditve (kino, gledališča, koncerti), spodnje prostore pa so uporabljali športniki, deloma tudi kulturniki, preostali prostori pa so služili za skladišče ZIC-a.

Topla voda samo za ogrevanje
Bazen se je napajal iz Furlanovih toplic na Mirkah, kjer voda dosega okoli 22 stopinj in ima na sekundo okoli šest litrov pretoka. Občina je s pomočjo Term Snovik leta 2011 izvedla meritve vode, da bi jih nemara uporabljali za termalne namene. Študija je pokazala, da voda ni primerna za balneologijo, lahko pa bi jo izkoristili za ogrevanje od 30 do 40 hiš. IUV je omenjeno vodo izdatno izkoriščala od srede osemdesetih let dalje, da je prihranila na strošku nakupa mazuta. Glede na to se danes nekateri sprašujejo, zakaj niso omenjene vode uporabili za ogrevanje Kulturnega centra, ki se nahaja streljaj od Furlanovih toplic.

Gašper Tominc, foto: GT in arhiv Naš časopis


 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi