Bazen odstopil
mesto družinam in druženju
Na
mestu bazena bo osrednja zelenica prenovljenega športnega parka, pravi župan
Daniel Cukjati, ki je bil na omenjenem bazenu prvi in tudi zadnji reševalcev iz
vode. »Tu bo večja zelena površina z na novo zasajenimi drevesi, ki bodo dajala
senco, med njimi pa bodo različni tematski otoki: od otroškega igrišča, do
glasbenega paviljona, zunanjega fitnesa in odbojke na mivki. Seveda ne bo
manjkalo pitnikov in klopic. Tako naj bi prostor, ki je nekoč že bil mesto
množičnega druženja, še naprej ohranjal ta namen.« Po nedavno sprejetih
prostorskih aktih je nov bazen, letno-zimski, načrtovan na območju Telovadnice
Partizan in teniškega igrišča. »Ko bomo podrli bazen, bomo na območju med
tribunskim nasipom in sedaj že bivšim bazenom zgradili garderobni objekt.
Nogometaši namreč trenutno gostujejo v zabojnikih, atleti tako rekoč nimajo
svojega prostora. Garderobni objekt bo narejen tako, da bo hkrati tudi tribuna,
skladiščni in delavniški prostor za delavce ZIC-a, klubski prostor, v delu pa
bo namenjen še gostinski dejavnosti.« Lopato za garderobni objekt naj bi
zasadili že prihodnje leto. »Temu bo sledila izgradnja dodatne športne dvorane,
ki bo sprostila zasedenost Telovadnice Partizan. Šele ko bo ta slednja
sproščena, se bomo lotili letno-zimskega bazena.«
Bazen so zgradili
leta 1952
Po
besedah sogovornikov so bazen začeli graditi še pred petdesetim letom, dokončan
pa je bil 1952. Gradilo ga je vrhniško podjetje Krajevno remontno podjetje
Vrhnika (omenjeno podjetje je zgradilo tudi telovadnico Partizan), veliko pa so
z udarniškim delom pomagali tudi domačini. Časopis Slovenski poročevalec poleti
1952 vabi Ljubljančane na kolesarski izlet proti Vrhniki, kjer si bodo lahko
ogledali Močilnik, Cankarjev spomenik, na koncu pa se bodo lahko osvežili v
novozgrajenem bazenu. Sogovorniki pravijo, da se je verjetno gradil po »nekih«
načrtih, delo naj bi vodilo vrhniško gradbeno podjetje, še vedno pa je bilo v
njegovo gradnjo vključenih veliko prostovoljcev. V prvih letih je bilo zgrajeno
samo bazensko korito, torej brez ploščadi ob zgornjem robu bazena. Dostop v
korito je bil s pomočjo lestve. Že od samega začetka se je izkoriščala topla
voda iz Furlanovih toplic, ki so na območju današnjega Silika. Nemara so to
toplo vodo na Mirkah poznali že Rimljani, kajti ledinsko ime za Mirke izhaja iz
rimske besede »murus«, to je »zid«. Zdi se, da se tehnologija čiščenja vode od
njegovega odprtja dalje dalje ni veliko spremenila: dotok in odtok vode, brez
filtriranja. A to za tisti čas ni bilo nič posebnega. Časopis Tedenska tribuna
leta 1962 v svojem prispevku o bazenih po Sloveniji omenja tudi vrhniškega. Med
drugim pravi, da v vsej državi ni podjetja, ki bi proizvajalo filtre za
prečiščevanje vode.
Šest veder klora na dan
Dnevno se je s pritokom in odtokom vode zamenjalo premalo bazenske vode, da
bi bila ta čista. Odsotnost filtrov se je kazala v bistrosti vode, ki se jo je
želelo povrniti z izdatnim kloriranjem (tudi modra galica) – po šest veder na
dan. Navadno se ju je doziralo zvečer. Glede čistosti vode so jo najslabše
odnesli najgloblji deli bazena, kjer voda ni bila tako premešana kot v predelih
z nižjo vodo. Otroci so plitki del bazena dobro prepljuskali, da je umazana
voda počasi odtekala preko bazenskega robu v odtočni kanal, v globokem delu pa
tega ni bilo. Naš sogovornik pravi, da je na globokem delu bila med fanti
navada, da so po umazanih ploščicah na dnu ali steni bazena pisali sporočila,
ki so jih lahko prebrali samo tisti, ki so se upali ali zmogli potopiti. Voda
se je menjavala po potrebi. Običajno je bilo potrebno en dan, da je odtekla,
dva dni pa da se je bazen napolnil.
Sicer pa je bilo na bazenu vedno pestro: Berzo je prodajal sladoled, Mihael
Tominc je kot zaposleni v mlekarni prodajal prve lučke iz »poštarske torbe«. Nogometaš
Rijeke Radaković je za stavo skočil oblečen v bazen (na Vrhniki se je ustavila
nogometna reprezentanca Rijeke), Jože Sikita, vrhniški baritonist, ki je pel
tudi na odprtju Cankarjevega doma, pa je zavit v šal na skakalnici bazena pel
operno arijo.
Čigav bo bazen?
Bazen je bil olimpijski, dimenzije 50 x 18 metrov. V naslednjih letih po
izgradnji so okoli njega zgradili ploščad, zaradi česar je postal dostop lažji,
ponašala pa se je tudi s prijetno funkcionalnostjo za poležavanje. V prvih
letih je bilo kar nekaj zapletov, kdo neki bo njega upravljal. Časnik Delo leta
1966 piše v članku »Nikogaršnji bazen na Vrhniki«, da ga trenutno nihče noče. Športne
organizacije so dvignile roke od njega, češ da ga ne morejo vzdrževati,
nadejajo se, da ga prevzame krajevna skupnost. Ta pa, tako pisec članka, že eno
leto pripravlja program svojega delovanja, posledično pa tudi ne dobi
pričakovanega denarja od vrhniških podjetij, ki so jo financirala. »Z malo
dobre volje skupnega razumevanja in predvsem konkretnega dela, bi najbrž tudi
vrhniški bazen končno dobil lastnika,« zaključuje avtor prispevka. Kakorkoli,
na koncu je upravljanje z bazenom pristalo v rokah Športnega društva Partizan
Vrhnika, ki je z njim opravljalo do vzpostavitve ZIC Vrhnika. Članek v Našem
časopisu piše (l. 1985), da večjih vzdrževalnih naložb v bazen ni bilo do leta
1985. To leto so na ploščadi okoli bazenskega roba položili asfalt, da je
preprečil nadaljnje propadanje betonske plošče. Temeljito so prebarvali tudi
notranjost – vedno so uporabljali odtenek »dural morska modra«. Večina del se
je vršila preko društvenih prostovoljcev, tako tudi barvanje, ki ga je izvedla
kar vrhniška mladina. V zameno so fantje prejeli celoletno karto. Se je pa sem
ter tja zgodila tudi kakšna nerodnost, kot na primer tedaj, ko se je po fantu
polilo celo vedro barve in so ga na koncu po neuspešnem čiščenju z razredčilom
morali odpeljati v bolnišnico.
Usodni bazen za
Bolgara
Vstop
na bazen je bil možen samo z vstopnico, a za mlade fante ni bilo večje draži,
kot vstopiti neopazno čez ograjo. Zadovoljstvo, primerljivo z rabutanjem sadja,
je bilo neprecenljivo. Bog ve, ali se je kaj podobnega pletlo po glavi tudi
Bolgaru, ki je nekega poletnega dne v IUV pripeljal poln tovornjak neke robe.
Naneslo je tako, da je s svojo druščino noč preživel na Vrhniki. Ponoči so se
skupaj odpravili do bazena in se skrivaj splazili čez mrežo. Za voznika, ki
očitno ni bil vešč plavanja, je bil nočni obisk bazena zadnje kar je v
življenju počel, saj je utonil.
Dober obisk
Bazen je v najboljših časih obiskalo tudi od 700 do 800 ljudi na dan. Leta 1985
so na primer beležili skoraj 8000 prodanih kart, kar pa je bilo še vedno manj
kot pred letom 1973, ko je bil poleg bazena tudi avtokamp. »Do takrat je bil
bazen priljubljeno shajališče večine Vrhničanov, saj jim je avtokamp omogočal
stike s tujimi državljani, ne da bi zapuščali domači kraj. Tako zbliževanje pa
je bilo nedvomno všeč tudi tujim turistom, saj so se vračali na Vrhniko tudi 10
let zapored in tu preživelo nekaj tednov. Potem je prišlo leto 1974 in avtokamp
je bil ukinjen, menda zaradi sanitarij,« piše v jesenski izdaji Našega časopisa
leta 1985.
Niso bili vsi za
globok bazen
Bazen je imel kar strm padec, zato je bil najgloblji del namenjen skakalcem v
vodo, kar je bila svoj čas kar priljubljena športna disciplina. A število
le-teh je z leti upadalo, zato je bila sredi osemdesetih resna debata, da bi
najgloblji del bazena zasuli. S tem ne bi samo zmanjšali globino, ampak bi tudi
pridobili dodatne plavalne površine, ki so bile tedaj »rezervirane« za
skakalce. No, na koncu ni bilo nič iz tega, so pa tedaj bazensko školjko v
notranjosti obdali še z dodatnim vencem betona, ki je utrdil statiko in
izboljšal njegovo neprepustnost.
Pod bazenom je bil »bife«, katerega lastniki so se menjavali, a ne glede na to,
je to bil prostor, kjer se je vedno kaj dogajalo.
Občinski proračun
brez sredstev za bazen
Obisk
bazena je konec devetdesetih let začel upadati, hkrati pa so se začele
zviševati sanitarno-zdravstvene zahteve tovrstnih objektov. Objekt bi bil
potreben temeljite obnove, inšpekcija pa je nehala gledati skozi prste in
začela pisati kazni. Ob tehtanju smotrnosti obnove v senci slabega obiska, se
je tehtnica odločitve na občini prevesila v korist zaprtju bazena. Po letu 2006
tako v občinskem proračunu ni bilo več denarja za obratovanje bazena, kar je
pomenilo, da je po 54. letih zaprl svoja vrata. Naslednje desetletje in pol je
bil poleti večkrat uporabljen kot prostor predvsem za kulturne in zabavne
prireditve (kino, gledališča, koncerti), spodnje prostore pa so uporabljali
športniki, deloma tudi kulturniki, preostali prostori pa so služili za skladišče
ZIC-a.
Topla voda samo za
ogrevanje
Bazen se je napajal iz Furlanovih toplic na Mirkah, kjer voda dosega okoli 22
stopinj in ima na sekundo okoli šest litrov pretoka. Občina je s pomočjo Term
Snovik leta 2011 izvedla meritve vode, da bi jih nemara uporabljali za termalne
namene. Študija je pokazala, da voda ni primerna za balneologijo, lahko pa bi
jo izkoristili za ogrevanje od 30 do 40 hiš. IUV je omenjeno vodo izdatno izkoriščala
od srede osemdesetih let dalje, da je prihranila na strošku nakupa mazuta. Glede
na to se danes nekateri sprašujejo, zakaj niso omenjene vode uporabili za
ogrevanje Kulturnega centra, ki se nahaja streljaj od Furlanovih toplic.
Gašper Tominc,
foto: GT in arhiv Naš časopis