V nedeljo 20. avgusta 2023 je bila v Rovtah spominska sveta maša in slovesnost ob bližnjem evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki jo je pripravila NSZ, Krajevni odbor Rovte in Župnija Rovte. Zbrala se je velika množica ljudi in celoten program s sočutjem in spoštovanjem spremljala.

Škof dr. Anton Jamnik je sveto mašo daroval za vse žrtve vojne in povojnih pobojev. V nagovoru je med drugim dejal, da je vojna povzročila nepopisno gorje in trpljenje slovenskega naroda. O tem pričajo številna odkrita grobišča in mnoga pričevanja preživelih, ki so med drugim zapisana tudi v knjigi Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942. Spomin 20. stoletja je del zgodovine, ki je ne smemo nikoli pozabiti in jo moramo sprejeti kot del naše dediščine. Če bo ta del zgodovine pozabljen, bo storjen še zadnji zločin nad žrtvami, ki imajo ime in priimek.

Osrednja slovesnost je bila na pokopališču, kjer je škof dr. Anton Jamnik blagoslovil nagrobni spomenik, ki ga je Republika Slovenija nedavno postavila žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja, katere so bile v noči na 26. julij 1942 odpeljane z domov in na brežini Češirkovega gozda umorjene. Njihovi posmrtni ostanki so bili izkopani 2. novembra 1942 in pripeljani na Rovtarsko pokopališče. V skupni grob so pokopali Lovra Kogovška in Valentina Malovrha iz Smrečja, brata Jakoba in Jožefa Filipiča iz Podlipe ter Petra Šinkovca z Zaplane, Pavla Lukana iz Praprotnega Brda in Franca Bogataja iz Podpeska pa v družinska grobova. Pogreb je bil 3. novembra 1942.

Sorodnik umorjenega Valentina Malovrha je ob grobu v imenu svojcev dejal, da so desetletja prihajali pred to gomilo, na kateri ni bilo ne spominske plošče z vpisanimi imeni žrtev, ne časa smrti in ne Počivajte v miru. Na njem je stalo le skromno znamenje, lesen križ, v katerega so nemo zrli in tiho upali, da morda le pride čas, ko bodo imena fantov in mož, katerih trupla leže tam spodaj javno zapisana. 

V nadaljevanju spominske slovesnosti je na trgu zbrano množico nagovoril predsednik NSZ, dr. Matija Ogrin in razgrnil misli na zapisana pričevanja o trpljenju Rovtarjev med vojno in po njej. Letos poteka 30-obletnica postavitve farnih plošč in spomin na več kot 240 žrtev komunizma, ki jih je utrpela njihova župnija je še kako živ. Z besedo ni mogoče izraziti strah otrok, stisko domačih, bolečino in občutek sesutja dotedanjega sveta. Zato je tudi razumljivo, da je marsikateri spomin ostal nezapisan. Toda kljub temu, se je ohranilo več kot dovolj pričevanj, ki med drugim govore tudi o usodi žrtev Češirkovega gozda. Ti fantje in možje so imeli različen življenjski tek, o vzetju pravice pobijanja domačih ljudi pa so bili enotno odklonilni. Vsi pomorjeni so bili zgledni, domoljubni Slovenci, z določenim ugledom v domačem okolju, kar so plačali z največjo ceno.

Umorjeni v Češirkovem gozdu so bili desetletja prezrti in zamolčani. Pred dvema letoma je NSZ Krajevni odbor Rovte začel s pripravami za postavitev spomenika in dal pobudo na pristojno državno komisijo. Po dolgotrajnih prizadevanjih je celoten projekt izvedbe spomenika prevzela vlada Republike Slovenija in ga zasnovala v enotni prepoznavni obliki za medvojne žrtve totalitarnega sistema, ki velja za celotno Slovenijo. Vpisan je v Register vojnih grobišč.

Dneva postavitve žal niso dočakali mnogi domači in sorodniki. Odšli so z neizjokanimi solzami, s strahom, bolečino in praznino v sebi. Nikoli ne bodo vedeli, da so sedaj vsem očem vidno, v kamen vklesana imena mladih fantov in mož, ki so izgubili življenja zato, ker so pred komunističnem nasiljem hoteli zaščititi svoje družine, imetje ter želeli ohraniti krščanske navade in identiteto podeželskega človeka.

Naj bo nagrobnik, vsem sedanjim in prihodnjim rodovom spomin in opomin. 

Sonja Malovrh