Ljudje se rodimo iz čiste zavesti v območje človeškega sveta, ki nas spodbuja k nenehnemu spominjanju svojega vira. Smo na poti zorenja, vsak ima madeže, ki ga izkrivljajo na svoj način. Skozi življenje naredimo ogromno napak in vsaka nekaj pridoda navadam, ki krojijo naš vsakdan, kljub temu pa imamo tendenco, da o sebi razmišljamo toliko boljše, kolikor bolj izkrivljeni smo.

Dobra samopodoba terja zatajitev izkrivljenosti, ki je uspešnejša v odnosu do nas samih kot do drugih: 'Zakaj vidiš trsko v očesu drugega, ne pa bruna v svojem?' Zatajitev lastnih izkrivljenosti je maskiranje, ki se izmika dejavnikom, ki bi nas lahko razkrinkali. Imenitna laž nas, kljub številnim notranjim in zunanjim pobudam, drži v notranji nepremakljivosti, ki nas ropa moči. Dokler nekaj zanikujemo, temu dajemo moč, ko nekaj ozavestimo, moč pade v naše roke.

Dobra samopodoba je ječa stagniranja, ker izhaja iz podobe o samem sebi, ne iz izkustva o samem sebi, ki pride skozi samoto in tišino. Tako življenju ne preostane drugega, kot da nam postavlja zrcala v podobi drugih ljudi in dogodkov, da bi v njih prepoznali lasten odsev. Tako se zaustavimo v sodbah in okrivljanju in začnemo cveteti kot zavest. Ker podoba živi samo v našem umu, se bo samodejno razblinila v trenutku smrti. Smel je, kdor se ji odpove, preden je v to prisiljen.