Znanost, še posebej genetika trdi, da razume življenje. To je tako kot reči, da poznamo Ljubljano zato, ker imamo telefonski imenik: vemo kje so geni, proteini, encimi... . Nam to kaj pove o strtem srcu, radosti, svetosti, hudobiji, lepoti, smislu? Da bi spoznali življenje, moramo pozornost ponovno obrniti na osebno doživljanje. Predolgo smo se pustili voditi družbeni paradigmi, ki za prenos strogo hierarhičnega odločanja ubira človeku zelo nenaravno metodologijo. Vsa znanost in družbena ideologija temeljita na zboru sredstev spoznavanja, ki so življenju povsem tuja.

Zdi se, kot da bi vse okoli nas hotelo, da pozornost obračamo na 'dosežke' civilizacije in ne na najbolj izpopolnjeno sredstvo spoznavanja, na lasten mehanizem. 'Visoka' tehnologija je v spoznavnosti primitivna kot je le lahko v primerjavi z zmožnostjo človeške zaznave. Osebno izkustvo bo spet vodilo človeka, ko bomo pristno ločili od tujega in čutenje izkopali izpod tisočletja velikega kupa mentalnih zablod. Čudovit je občutek, ko lahko vstanemo na lastne noge in zatulimo: 'Živi smo, doživljamo, zdaj vemo!' Vzgajani v oklep 'lepega' vedenja in pasivne privolitve v vsak ukaz sistema, izgube doživljanja sploh ne opazimo. Mehanski spoznavnosti in 'avtoriteti', ki jo upravlja, zaupamo bolj kot občutljivi logiki lastnega mehanizma. Povsem naravno je, da smo postali neobčutljivi kot naprave in roboti, ki jih poveličujemo kot 'dosežke'.

Nobene možnosti uvida nimamo, če bomo še naprej vlečni konji mehanske spoznavnosti. Nihče ne ve, kaj je življenje, najmanj človek, ki ga opazuje skozi mehaniko in s tem razgalja popolno pozabo samega sebe. Življenje lahko le čutimo in mu sledimo kot občutljiv zaznavni senzor, nikakor pa ga ne moremo stlačiti v kalup besed, misli in drugih simbolov. Zato je ideja, da lahko en človek vodi drugega (iz teme v svetlobo) propagirana mema družbene avtoritete, ki vas potrebuje nesposobne lastne presoje in voljne uporabnike mehanskih nadomestkov resničnosti. Za Hosto M. Šumrada