Zaboli me, kadar desetleten otrok ne upa sam po naši gozdni parceli. Kotiček, ki je le začetek gozdička, ki je nekoč moral biti mogočen gozd, danes bledo odseva nekdanjo veličino.... kljub temu pa vzbuja strah tistemu, ki preveč časa preživi v zaprtem prostoru in je morda preveč 'zaščiten' s strani bližnjih. Kako lahko premaga ta strah?

Več poti je in vsak ima svoj gumb, ki prime. Nobena pot ni hitra in enostavna. A počasi, s pogostim zadrževanjem v gozdu, otrok začuti gozd s telesom in vidi, da ni nič nevarnega in kmalu postane prav gozdno 'udomačen'. Ve, kje je Leskov gaj, kje je Graben jelenjih jezikov, kje je Čemažev revir, zna do Starega hrasta in ve, kako priti do Luknjaste tičnice. Pogoj, da lahko premaga strah je, da ga hoče premagati, da bi rad prerasel to omejitev. Brez tega nič ne pomaga!

Pri otrocih je privlačnost do narave še vedno močna in je ob podpori gozda zmagovalka nad strahom. Višja Lepota tega je, da se zdi strah pred gozdom koren vseh strahov in z njim izginejo vsi drugi strahovi! Kakšno razodetje je bilo to, ko sem skozi večdnevne odmike opazovala to čudovito moč gozda!

Danes otroci večino časa preživijo v zaprtih prostorih, v glavnem sede (indoor generation). Posledica tega je, da jih je strah vsemogočega, ker z 'znanjem' pritiskamo samo na njihov um. Strah je iz-um, obstaja samo v glavi. Hrani se z zavračanjem neznanega in preprečuje naravno zorenje. Velik premik v izobraževanju bomo naredili s tem, ko bomo človeka jemali celovito in v učenje vključili tudi telo in gozd. Telo je delo življenja, je umetnina naravne inteligence, zadušena z 'napametnim' znanjem, ki mu narekuje, kako naj se obnaša. Otroško telo je usnulo, zakrčeno, strahopetno, nesigurno... a kadar mu dovolimo, da se brez pravil in navodil sprosti v naravi, telo kmalu postane zanesljiv vodnik po neznanem. Brez neprestanega vstopanja v območja, ki jih še ne poznamo, ni rasti. Le prebujena telesna inteligenca zmore preraščati območje znanega.

Ni treba veliko, da se to zgodi... le spustiti moramo, kar mislimo, da vemo in se prepustiti moči gozda, da opravi svoje. Kakor enostavno se to sliši, je po prvi gozdni noči malodane vsak na tem, da jo pobriše. Nihče ne more nikogar prisiliti, naj ostane... a kdor ostane, ta je zmagovalec nad namišljenim ustrahovalcem, ki je znotraj votel, okoli ga pa ni... in vstopi v območje rastočih bitij, v območje živih.

Sobota 14.3.2020 od 10h do 14h

Sveta Trojica Vrhnika

Info@solahosta.com 031 481 014