Z  minibusom smo se  mimo Nove Gorice odpeljali v Kanal, zavili čez most  na desni breg Soče in  levo  navzgor  proti  Ročinju ter prispeli v vas Kambreško na Kanalskem Kolovratu, kjer nas je čakal domačin Milan Hvalica  in nas odpeljal na graničarske steze med Slovenijo in Italijo po dolini reke Idrije. Milan  je o tej dolini napisal za tečaj varuhov gorske narave seminarsko nalogo s ciljem zavarovanja ožjega območja kot "naravni spomenik".

Poti in steze  ob Idriji so vodile v smeri njenih  dveh izvirov pod vrhom Klobučarji, vijugale  do tolmunov,  slapov,  korit in  med postanki smo v njeni čisti vodi  lahko videli kakor cekine lesketajoče  prodnate kamenčke in kamne, pod katerimi imajo svoj dom  potočne postrvi in raki.  Na področjih, kjer je steza  zaradi  dežja v prejšnjih dneh zahtevala posebno pazljivost pri hoji, so glasovi pohodnikov potihnili ali pa utonili v bučanju voda pod nami.

Ob Milanovem pripovedovanju je oživelo zidovje zgradb in zgodbe ljudi ob  reki Idriji.  Med z bršljanom obraslimi kamnitimi zidovi ob reki  so  nekoč ropotali mlini, nad njimi pa na premožnih domačijah živeli ljudje,  ki so kljub trdim pogojem življenja vztrajali vse dokler ni prišla prva vojna in so Italijani te predele spremenili v vojaške tabore,  z ranjenci in ujetniki, saj so po dolini potekali premiki materiala in vojakov  na  linije soške fronte in nazaj v  grape. Veliko družin so po prvi vojni izselili v Italijo. Nemalokrat so se  žene  z otroci po izgubi mobiliziranega moža in očeta vrnile, a so bili njihovi domovi le kup kamenja, tako da so preživele samo s pomočjo  prebivalcev v okoliških vaseh.

Pri kamnitih stavbah zaselka Mlini smo se  po nekdaj povezovalni poti čez Zarog in Rog vrnili v vas Kambreško in se  mimo Planinskega doma na Ježi odpeljali do sedla Solarji in razgledišča pod  hribom Na Grad, (1114 m),  ter se po obnovljenih rovih in zakloniščih iz prve svetovne vojne povzpeli na vrh z mejnim kamnom med Slovenijo in Italijo in  razgledom na Tolminsko in Soško dolino, v oblake odeto Kaninsko in Krnsko pogorje.  Na zahodu so Matajur skrivali oblaki, vidna pa je bila razsežnost Benečije in Furlanije,  Tržaški zaliv  na jugu pa so  tudi prekrivale megle.

Vračali  smo se po grebenu Kanalskega Kolovrata  skozi  vas Lig do zaselka Melinki in si v hiši Franca Jerončiča ogledali etnografsko ter vojaško zbirko s tega področja, v zgornjem delu hiše pa tudi razstavo njegovih rezbarskih izdelkov,  ki nas je še posebej navdušila in opogumila, da za učenje nikoli ni prepozno, saj se je gospod Franc lotil rezbarstva  pri petinsedemdesetih letih in v dvajsetih letih izdelal številne unikatne izdelke, ki smo jih  občudovali -  tako njih, kot gospoda Franca, ki  ima kljub tegobam visoke starosti izredno voljo do ustvarjalnega življenja.

Med vožnjo domov so se vtisi preživetega dne počasi umirjali. Vsak je na svoj način doživel te kraje, njene prebivalce, njih povezanost z naravo in dolino reke Idrije. Pričenjala sem razumeti  ta biser narave, ki ga domačini želijo ohraniti z zavarovanjem in vzpostaviti na tem območju ustrezni varstveni režim.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Repnik, Danica Kos