Posestniki Žitko so v Verdu gospodarili več stoletij. Sprva so bila poslopja njihovega posestva severno od cerkve sv. Antona Puščavnika, po požaru, v katerem je pogorelo pol vasi, pa so v 1. polovici 19. stoletja zgradili gostilno, žago in mlin južno od cerkve, ob Ljubljanici. Novogradnjo in preselitev je opisal tudi Marijan Marolt v romanu Zôri, noč vesela!, o katerem bo govor v nadaljevanju. Takrat je bil gospodar Tomaž Žitko (1793–1852), poročil se je z Lizo Pirnat (1795–1847), naslednik je bil njun sin Jože (1819–1865). Dve leti po njegovi smrti se je vdova Marija (1843–1913) poročila z bogatim posestnikom Jakobom Petričem z Loga (1837–1884), ki je tako postal še gospodar Žitkovega grunta in opekarne, 1911 je posestvo  prevzel zet Janko Marolt. Več stavb sestavljajočo celoto je okoli leta 1880 upodobil domačin Simon Ogrin (1851–1930), rojen na Stari Vrhniki. Slika je signirana z napisom POSESTVO M. PETRIČ. VERD/ PINXIT S. OGRIN. Leta 1946 je posest zasedla Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), kmalu zatem je postalo splošno ljudsko premoženje (Milčinski Oblak). Hiša (Verd 94) je do pred kratkim ohranila bistvene elemente prvotne stavbe z značilnimi historicističnimi detajli, v zadnjih nekaj letih pa so jo novi lastniki preoblikovali do nerazpoznavnosti in je od nje ostala praktično le še tlorisna zasnova.

Nagrobni spomenik te pomembne verdske rodbine je bil postavljen ob južni fasadi verdske cerkve (tik ob nagrobnem spomeniku Kotnikovih hrvaškega kiparja Ivana Rendića) verjetno proti koncu 19. stoletja.

Zasnovan je v neoromansko-neogotskem slogu. Okvirni nastavek s trikotnim ogredjem s psevdoromanskim frizom nosi par pilastrov, ki ju flankirata pristrešena slopa. V osrednjem delu je neogotsko zašiljena niša, v spodnji polovici s poslikavo razdeljena v dva šilasto zaključena dela. Zgoraj je naslikan gotski štirilist z upodobitvijo Kristusa vladarja. Kamnoseško obdelani plošči z imeni umrlih, stoječi na pristrešenih bazah, se z obliko prilagajata naslikani arhitekturni členitvi. Vsako ploščo obdaja par pilastrov, povezanih s polkrožnim lokom, pod katerim je vklesano z žarki obdano božje oko v trikotniku. Pri vrhu plošči krasi relief križa v krogu, obdan s po dvema romboma. Detajli so bili včasih pobarvani, na rombih še lahko vidimo sledi pozlate. V štirilistu je upodobljen dopasni Kristus, ki z desnico blagoslavlja, v levici pa drži odprto knjigo s črkama alfa (α) in omega (Ω). Prvotno fresko je naslikal Simon Ogrin, ki se je zgledoval pri renesančnih in nazarenskih delih, za katera sta značilni idealizacija in umirjenost, kar se kaže tudi tu. Leta 1997 je bila njegova freska odstranjena in prenesena na ploščo, fragment (91 x 71 cm) hrani Cankarjeva knjižnica Vrhnika, podarila ji ga je vnukinja Marijana Marolta Silva Penko. Na spomenik je bila naslikana replika/kopija.

Na dveh ploščah in njunih bazah so zapisana sledeča imena z letnicami rojstva in smrti. Meseci so večinoma zapisani z današnjim poimenovanjem, ponekod s starimi slovenskimi imeni za mesece, pri nekaterih je številčni zapis.

Leva stran:

Tukaj počivajo

Jakob Petrič

posestnik

roj. 18. julija 1837

umr. 12. decembra 1884

Frančiška Petrič

roj. 9. aprila 1869

umr. 25. novembra 1869

Leopoldina Petrič

roj. 19. kimovca 1876

umr. 27. grudna 1892

JVKO MAROLT

*21./5. 1895 † 11.3/ 1896

Bog jim večni pokoj daj,

Večna luč jim sveti naj!

V miru naj počivajo

Sveti raj uživajo.

VILKO MAROLT

*7/7. 1897 † 17/2. 1898

MARIJA MAROLT

*31/12 1870 † 28/11 1931

DANA MAROLT

*6.7. 1896 † 24. 2. 1964

Desna stran:

Tukaj počivajo

Jože Žitko

posestnik,

r. 20. jan. 1819   u. 6. jul. 1865

in starši njegovi

Tomaž Žitko

r. 10. dec. 1793  u. 12. maj 1852

Liza Pirnat

r. 12. nov. 1795  u. 21. aug. 1847

                  ―•―

Kratki so dnevi na svetu za nas

Urno nam mine odločeni čas;

Blagor pa njim ki v Gospodu zaspe

V slavi nebeški se tam prebude.

MARIJA PETRIČ

*9./1. 1843 † 17./IV. 1913

Dr. JANKO MAROLT

*24/8 1862 † 7/11 1936

JELICA HREN

*13/1 1893 † 23/1 1958

MOJCA KRAJNC

roj. Marolt

*27.5.1932 † 14. 9. 1959

Med zapisanimi imeni izpostavimo dr. Janka Marolta. Rodil se je leta 1862 kot peti otrok očetu Blažu iz Šiške v Ljubljani (bil je tudi c.-kr. cestni nadzornik v Grčarevcu pri Logatcu) in materi Marijani, rojeni Potočnik, iz Šentvida pri Ljubljani (vir: Silva Penko). Po končanem študiju medicine na Dunaju je bil kot zdravnik iz Ljubljane poslan na Vrhniko, kjer je bil več kot štiri desetletja okrožni zdravnik ter dolgoleten župan. V času županovanja je dal sezidati šest šol v vaseh obširne občine, kupil je hišo in jo preuredil v občinsko ubožnico, ustanovil je občinsko hranilnico. V njegovem mandatu so na Vrhniki postavili tudi bronast spomenik Ivanu Cankarju (1930), ki ga je izdelal akademski kipar Ivan Jurkovič. 

Njegov sin je bil umetnostni zgodovinar in advokat Marijan Marolt (1902–1972), ki je zapustil izredno dragoceno delo, umetnostnozgodovinsko topografijo vrhniške dekanije. Knjigo je leta 1929 založilo in izdalo Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani (napisal je tudi umetnostno topografijo Dekanija Celje, 1931, 1932). Leta 1934 se je na osnovah arheoloških izkopavanj Walterja Schmida (Franc Šmid; 1875–1951) porodila tudi ideja o ustanovitvi Muzejskega društva na Vrhniki, katerega primarna naloga bi bila ureditev krajevnega muzeja, ki bi poleg arheološke zbirke vseboval tudi etnografsko, prirodoslovno itd. Marolt je skupaj s Schmidom uredil arheološko zbirko (Vidovič–Miklavčič). Po koncu 2. svetovne vojne so razmere zanj v domovini postale nevzdržne in je emigriral v Argentino, kjer pa mu je bilo življenje kot humanistično izobraženemu intelektualcu vse prej kot lahko.Tam je napisal in leta 1956 v Buenos Airesu pri Slovenski kulturni akciji izdal roman Zôri, noč vesela!. Jedro dogajanja je postavljeno na Vrhniško po sredini 19. stoletja, ko je tam kar vrelo od ustvarjalnosti, tako podjetniške kot kulturniške. V župnijski cerkvi sv. Pavla je slikal Janez Wolf (1825–1884), v mestu je bil inž. Stampetta (Oblak), ki je skonstruiral železniški viadukt med Verdom in Logatcem (t. i. Štampetov most), Franc Kotnik je v Verdu ustanovil svetovno znano parketno tovarno itd. V romanu izvemo tudi veliko o Žitkovi rodbini.

Za hip se pomudimo še pri slikarju Simonu Ogrinu, ki je prispeval ne le slikarski okras spomenika, pač pa je njegova najverjetneje celotna zasnova. Podobno je med letoma 1885–1886 z naslikanimi gotskimi loki s trilistom razdelil stene prezbiterija v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Od sredine 19. stoletja pa tja do 1. svetovne vojne sta na Slovenskem delovali dve večji skupini slikarjev dekoraterjev, in sicer na Štajerskem Furlani, na širšem območju Kranjske pa so prevladovali nasledniki Wolfove šole, kamor sodi tudi Ogrin. Med letoma 1906 in 1907 je z dekoracijo oltarnega zaključka in ladje v župnijski cerkvi na Vrhniki dopolnil Wolfovo fresko v prezbiteriju iz leta 1867. Poslikava je sodila med pomembnejše spomenike stenskega slikarstva 19. in začetka 20. stoletja na Slovenskem, a nestrokovna obnova leta 1977 jo je močno degradirala. V Verdu je Ogrin v osemdesetih letih 19. stoletja poslikal Petričevo kapelico, v bližnjih Mirkah pa Kotnikovo. Omenimo še, da je leta 1925 na državni srednji tehnični šoli v Ljubljani vodil tudi tečaj za slikanje al  fresco.[1] 

[1] Osebne podatke o dr. Janku Maroltu je Cankarjevi knjižnici Vrhnika posredovala njegova pravnukinja Silva Penko, roj. Marolt. Ta je Domoznanskemu oddelku knjižnice podarila tudi tukaj objavljeno slikovno gradivo (freska, sliki, digitalni posnetki fotografij njenih prednikov). Pri nastajanju članka je z nasveti in priskrbi slik sodelovala Nataša Oblak Japelj iz vrhniške knjižnice, za kar se ji najlepše zahvaljujem.

Simona Kermavnar

Literatura (izbor)

-Viktor Steska, Ogrin, Simon. Slovenska biografija (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi393734/, februar 2020).

-Simon Ogrin, Spomini slovenskega slikarja, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1922, str. 43–56.

-Marijan Marolt, Dekanija Vrhnika. Topografski opis (Umetnostni spomeniki Slovenije, II), Ljubljana 1929, str. 60.

-Umrl je mož (nekrolog), Domoljub, 11. 11. 1936, str. 713–714.

-Marijan Marolt, Zôri, noč vesela!, Buenos Aires 1956, str. 34–36, 268, passim.

-France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 153 (sl. 447), 234, 242, 311–312.

-Andreja Žigon, Obnavljanje in ohranjevanje stenskih slikarij druge polovice in poznega 19. stoletja, Varstvo spomenikov, 22, 1979, str. 205–214.

-Andreja Žigon, Cerkveno stensko slikarstvo poznega XIX. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, passim.

-Jože Suhadolnik, Simon Ogrin 1851–1930 slikar, Vrhnika 2001.

-Matjaž Ambrožič, Župnijska cerkev Spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Vrhnika 2002, str. 41–43.

-Darinka Koderman Patačko, Marijan Marolt kot pripovednik, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 97–122.

-Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75.

-Tatjana Oblak Milčinski, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgledi, 6, 2005, str. 93–224: 155.

-Anka Vidovič–Miklavčič, Iz mozaika preteklosti občine Vrhnika v letih 1929–1941, Vrhniški razgledi, 8, 2007, str. 32–69: 35–37, 50, 58–58.