Leta 1779 je Ljubljana zunaj ožjega mesta pri podružnični cerkvi sv. Krištofa[1] (na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice) dobila novo glavno pokopališče, odprto naslednje leto. Z njim so nadomestili pokopališča ob cerkvah, saj je bilo z znanim ukazom cesarja Jožefa II. prepovedano pokopavati v mestnih središčih in gosteje naseljenih krajih. Leta 1906 so odprli novo pokopališče pri Svetem Križu, sedanje Žale, staro pa začeli opuščati in ga leta 1926 dokončno zaprli. Večina nagrobnih spomenikov je kmalu zatem začela propadati oz. so jih prepeljali drugam, zlasti na druga pokopališča. Dan po prazniku Vseh svetih 1933 je časopis Slovenski narod zapisal: »Popoldne se je mesto skoraj povsem izpraznilo. Vreme se je toliko izboljšalo, da je lahko šel vsak z doma. Na novem pokopališču je bila celo gneča, čeprav je ta njiva mrtvih zelo razsežna. Tudi na starem pokopališču je bilo precej ljudi, a mnogi so se ga najbrž izogibali, ker je tako žalostno ter v resnici sramota za mesto. Zadnji čas je, da nekaj ukrenemo s to strašno puščo.« Med 1936–1938 je ljubljanska mestna občina vzhodni rob opuščenega pokopališča pri sv. Krištofu po načrtih arh. Jožeta Plečnika v sodelovanju z arh. Ivom Spinčičem, ki je bil med 1927 in 1945 ljubljanski mestni arhitekt, preuredila v park spomina, Navje (od nav »mrlič«), kot skromen nadomestek slovenskega Panteona. Poslovilni kompleks Plečnikovih Žal z monumentalnimi vhodnimi propilejami jugozahodno ob novem pokopališču je bil po arhitektovih načrtih zgrajen 1937–1940, nove Žale severozahodno od pokopališča pa so nastale v osemdesetih letih po načrtih arh. Marka Mušiča.[2]
Kmalu po odprtju novega pokopališča leta 1906 je bilo v njegovi neposredni bližini na Tomačevski cesti leta 1910 ustanovljeno še danes delujoče kiparsko–kamnoseško podjetje Kunovar. Desetletja in desetletja je uspešno delovalo ob sodelovanju priznanih kiparjev in arhitektov. Lastnik podjetja kamnoseški mojster Franjo Kunovar ml. (1904–1985) je obiskoval kiparski oddelek Alojzija Repiča na Državni obrtni šoli v Ljubljani, ki se je 1920. preimenovala v Tehniško srednjo šolo. Za zgodovino te šole je imel zasluge njen dolgoletni direktor Ivan Šubic, ki jo je vodil od 1888. do smrti 1924; bil je tudi ljubljanski občinski svetnik in konservator komisije za varstvo umetniških in zgodovinskih spomenikov.[3] Kunovar je v tridesetih letih združil moči s kiparjem Borisom Kalinom, rojenim leta 1905 v Solkanu, umrl pa je 1975 v Ljubljani. S kiparstvom se je srečal že pri Repiču v Ljubljani na omenjeni tehniški srednji šoli, ki jo je absolviral 1924, nato pa študij v letih 1924–1929 nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Izoblikoval je lasten, z realizmom zaznamovan slog, ustvarjal je predvsem v marmorju in bronu. Življenje med obema svetovnima vojnama je bilo zaradi pomanjkanja naročil za umetnike še posebej težko, tako da se je zaposlil pri Kunovarju v Ljubljani, kjer so množično izdelovali nagrobne spomenike za ljubljanske Žale in seveda širše; tam je ostal do konca vojne. Izmojstril se je v klesanju nagrobne plastike, nabožnih skulptur, posebno žalujočih figur in poduhovljenih angelov. Prvo samostojno razstavo je pripravil v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1938. Naslednje leto je zmagal na natečaju za konjeniški spomenik kralju Aleksandru v Mariboru (skupaj z arh. Jaroslavom Černigojem), izdelavo pa je preprečila 2. svetovna vojna. Po koncu vojne je postal prvi redni profesor kiparstva na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je poučeval do upokojitve leta 1970. Po vojni je bil zaželen avtor številnih spomenikov NOB, pri katerih so večkrat sodelovali arhitekti, pri spomeniku z grobnico padlim v NOB na Vrhniki na Drči na primer arh. Boris Kobe; Kalinov je monumentalni kip partizana na straži, za katerega je prejel Prešernovo nagrado (1950).
Kunovarjeva delavnica je imela obilo dela. Velesejma leta 1928 se jim zaradi tega niti ni uspelo udeležiti, o čemer beremo v julijskem Ilustriranem Slovencu iz tega leta: »Podjetje je sposobno za izvršitev največjih del, zlasti spomenikov vojnim žrtvam, kompletnih grobnic, ograj, figur (štatev), reliefov (plastik), ornamentov itd. Ker mu zaradi preobilnega dela ni bilo mogoče razstaviti na letošnjem velesejmu, zato opozarjamo javnost, da ima na skladišču večjo zalogo spomenikov najnovejših oblik, kakor tudi večjo izbiro skic lastnih kompozicij […].« Naslednje leto so se velesejemske razstave udeležili. Leta 1938 pa je Jutro zapisalo, da je to podjetje uvedlo na »svetokriškem pokopališču pravi preobrat v zasnovi nagrobnih spomenikov«.
Plod sodelovanja med Franjem Kunovarjem ml. in Borisom Kalinom sta nagrobna spomenika Kunstljevih[4] na vrhniškem in Gostiševih[5] na gornjelogaškem pokopališču. Osrednji del prvega je zasnovan v obliki oltarja, ujetega v kamnit pravokoten okvir: sestavljen je iz trapezaste menze, nastavek nosi par stebričev s po tremi prstani pod čašastim kapitelom, povezuje ju profilirana preklada z napisom iz pozlačenih črk KUNSTELJEVI. Gladko ozadje niše je iz črnega kamna in tvori učinkovito ozadje figuralni skupini Kristusovega vstajenja z angeloma iz belega kamna. Figuralna skupina je do popolnosti izglajena. Pred tem »oltarnim« delom je na tleh pokrov grobnice, celotni pravokotni grobni plato je obdan z robniki in nizkimi kamnitimi slopi. Nagrobni spomenik Gostiševih je postavljen na grobo obdelan kvader iz betona, ki prek konkavno upognjenega kamnitega podstavka s signaturo kamnoseka (F. KUNOVAR) prehaja v okvir z vklesanim napisom spredaj Blag jim spomin!. Znotraj okvirja je nasut pesek, včasih so bile tu verjetno posajene cvetlice. Sledi vertikalni del z napisnim poljem in s petimi portreti v ovalih, nad njim pa nizka slopa flankirata plitev marmornat relief s profilno upodobitvijo sedeče ženske s spodvitimi nogami, ki pred seboj kot v daritvi dviga roki, obraz pa obrača proti nebu.
Sicer sta se oba avtorja, tako kipar kot kamnosek, podpisala la na Kunstljevem spomeniku (Kalinova signatura je vklesana na podstavku figuralne skupine, Kunovarjeva na podstavku ene od dveh vaz), vendar ni dvoma, da je relief mladenke na Gostiševem spomeniku Kalinov, kljub temu, da na nagrobniku najdemo le Kunovarjev podpis. Zelo sorodno žensko figuro s spodvitimi nogami vidimo na nagrobnem spomeniku Verovškovih na Žalah (ok. 1934), delu istega tandema. Ponuja pa se tudi primerjava s približno sočasnim Kalinovim nagrobnim spomenikom Desimire Batagelj, ki je bil včasih prav tako na ljubljanskih Žalah, sedaj pa ga lahko vidimo v parku gradu Kromberk.
Dodatno zanimivo je dejstvo, da Kalin za Gostišev spomenik ni uporabil novega materiala, pač pa fragment starejšega nagrobnika. Na hrbtni strani marmornega vložka z reliefom je namreč vklesan napis, ki omenja Frančiško Bradaška, roj. Černe, ki je umrla leta 1918 in je bila žena ljubljanskega mestnega blagajnika v pokoju Ferdinanda Bradaške. Ta je bil tudi prvi blagajnik Društva za zgradbo zavetišča in vzgajališča v Ljubljani, na čelu katerega so bili pomembni in ugledni možje. Omenimo vsaj podpredsednika, namreč stolnega kanonika in župnika Janeza Flisa, ki je leta 1885 izdal prvo slovensko knjigo o zgodovini arhitekture, Stavbinski slogi: zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji in popravljanji cerkva, eden od dveh tajnikov društva pa je bil tudi že omenjeni Ivan Šubic.
Gornjelogaška marmorna plošča torej najverjetneje izhaja iz ljubljanskega pokopališča sv. Krištofa, ki so ga, kot rečeno, v dvajsetih letih zaprli, nagrobne spomenike pa začeli prepeljevati zlasti na druga pokopališča ali jih prepustili propadanju, kot bomo videli v nadaljevanju, pa so nekateri pristali tudi v bližnji Kunovarjevi kiparsko-kamnoseski delavnici, kjer so jih uporabili za oblikovanje drugih nagrobnikov.
Sicer pa veliko nagrobnih spomenikov kamnoseške delavnice Kunovar srečamo predvsem na vrhniškem pokopališču, kjer so z izjemo dveh (družine Hodnik in Nacetovih) vsi vpeti v pokopališko obzidje, prostor, ki je bil v hierarhičnem smislu predviden za bogatejše in vplivnejše družine ter posameznike. V severni del obzidja sta vzidana spomenika družin Oblak–Kraljevše in Bricelj ter v zahodnega družin Stržinar in Kožuh.
Kronološko si sledijo nekako tako, kakor je opisano v nadaljevanju. Iz dvajsetih let sta nagrobna spomenika Stržinar (Jakob † 1926, idr.) in Oblak–Kraljevše (Marija Oblak, roj. Kanc † 1926). Signiran je samo prvi (na desni kocki: F. KUNOVAR), a sta si med seboj tako podobna, da ni dvoma, da gre za izdelek iste, torej Kunovarjeve delavnice. Na obeh vidimo pokončno pravokotno napisno ploščo, obdaja jo trak z vpisanimi kvadratki, ki krasi tudi kocki ob vznožju, na prekladi je zapisano ime družine v za čas značilni tipografiji. V spomenika sta vkomponirana tudi betonska okvirja za cvetje, skoraj obvezen repertoar Kunovarjevih nekoliko večjih nagrobnih spomenikov. Celotno Stržinarjevo grobno polje obdaja osem stebričev, ki jih povezuje železna mreža modernističnih oblik. V dvajsetih letih je nastal tudi Kožuhov nagrobni spomenik v obliki stele, ki jo na vrhu krasi plitev relief križa z vrtnicami (rastlinsko okrasje v plitvem reliefu je značilno za ta čas) ter vklesano ime družine, v osrednjem delu pa je upodobljena oljenka.
Nagrobni spomenik usnjarja in posestnika Josipa Briclja († 1930, Ivana † 1932 idr.) je bil postavljen na začetku tridesetih let in signiran na kvadru ob napisni plošči. Signirana nagrobna spomenika Hodnikovih (Lavrihovih) in Nacetovih v zgornjem delu pokopališča sta s konca tridesetih oz. začetka štiridesetih let minulega stoletja. Pri obeh je včasih stala na stebriču večna lučka, a se je ohranila le pri prvem. Njen osrednji zastekljeni del je šesterokoten, strma stožčasta strešica s križcem na vrhu pa je kovinska.
Zanimiv je modernistično zasnovani nagrobni spomenik dijaka Vinka Ambrožiča (†1928) s konca dvajsetih let na pokopališču v Gornjem Logatcu. Ima obliko treh gladkih pokončnih kvadrov s posnetimi vogali, dveh nižjih in ožjih stranskih ter višjega in precej širšega osrednjega, postavljeni so na pravokoten podstavek. Edini okras so nevpadljiv napis, vklesana križca pri vrhu stranskih delov in ovalna doprsna keramična fotografija mladeniča (vaza ali svetilka na sredini spodaj je odstranjena). Obeliskast nagrobni spomenik Zofije Drovenik († 1932) na dolnjelogaškem pokopališču je zasnovan povsem tradicionalno, kamniti križ na vrhu manjka. Oba spomenika sta signirana spodaj desno F. Kunovar Ljubljana.
Zgodovino skupnosti ne sestavljajo in oblikujejo le njeni živi prebivalci, pač pa tudi pokojni, pokopališča so njihova naselja, grobovi pa njihove hiše oz. domovi. Nagrobniki iz Kunovarjeve kamnoseško–kiparske delavnice so v 1. polovici minulega stoletja na Vrhniškem in Logaškem pustili pomemben pečat. Še posebej lepa sta Kunstljev in Gostišev nagrobni spomenik iz tridesetih let, ki sta nastala s sodelovanjem kiparja Borisa Kalina.
[1] Novozgrajeni ladji v osnovi srednjeveške cerkve so v letih 1707–1708 prizidali nov prezbiterij. Ker je v 20. stoletju stavba postala premajhna, so jo v letih 1933–1934 razširili s prizidano cerkvijo sv. Cirila in Metoda po načrtih arh. Jožeta Plečnika; 1958. so jo podrli, ker je bila napoti Gospodarskemu razstavišču in jo prestavili na drugo lokacijo (Küzmičeva ul. 6) (gl. npr. Ana Lavrič, “Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/kristof , dostop november 2020; Andrej Hrausky, Plečnikova arhitektura v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 203–207).
[2] Gl. Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas. Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih, Ljubljana 1989, str. 163–172; Milena Piškur, Sonja Žitko, Ljubljansko Navje, Ljubljana 1997; Milena Piškur, Ljubljanske Žale. Vodnik po pokopališču, Ljubljana 2004; Igor Sapač, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 320–321, 483; Tina Potočnik, Tanja Simonič Korošak, Arkade na Navju. Monumentalna pokopališka arhitektura 19. stoletja in Plečnikova predelava, Kronika, 68/2, 2020, str. 241–256.
[3] Sprehod po poti kulturne dediščine šolstva v Ljubljani (http://www.ssolski-muzej.si/sprehod/ljubljana/askerceva/zgodovina.htm, november 2020).
[4] Gl. Simona Kermavnar, Nagrobni spomenik Kunstljevih, Naš časopis, 24. 4. 2020, str. 10; dostop tudi na https://www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/nagrobni-spomenik-kunstljevih-na-vrhniki.html, november 2020
[5] Gl. Simona Kermavnar, Kalin–Kunovarjev nagrobni spomenik Gostiševih na pokopališču v Gornjem Logatcu, Logaške novice, september 2020, str. 18; dostop tudi na https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/kalinkunovarjev-nagrobni-spomenik-gostisevih-na-pokopaliscu-v-gornjem-logatcu.html, november 2020)
