Na gornjelogaškem pokopališču, kjer prav zdaj potekajo zaključna obnovitvena dela s širitvijo, je več ambiciozno zasnovanih nagrobnih spomenikov. Zelo lep in zanimiv je modernistično oblikovan nagrobni spomenik premožne družine Gostiša, ki je od srede 19. stoletja v Gornjem Logatcu imela gostilno in krčmo. Sestavljen je iz več pravokotnih kamnitih kosov, v sedanji obliki je nekoliko okrnjen, kar vidimo npr. po dveh izvrtinah na zadnji strani.

V umetnostnozgodovinski topografiji Logaškega (2014) smo predvidevali, da gre morda za izdelek kamnoseške delavnice »Fran Kunovar–Boris Kalin«. Ta domneva se je z najdenim podpisom kamnoseka Franja Kunovarja ml. (F. KUNOVAR) izkazala za pravilno. Še danes delujoče kamnoseško podjetje, katerega tradicija z ustanoviteljem Franjem Kunovarjem st. sega na začetek 20. stoletja, je skozi desetletja uspešno delovalo ob sodelovanju priznanih kiparjev in arhitektov. Delavnica je bila in je na Tomačevski cesti v neposredni bližini ljubljanskega pokopališča Sv. Križa, današnjih Žal. Sin Franjo ml. (1904–1985) je moči združil s kiparjem Borisom Kalinom, za katerega je časopis Jutro leta 1938 zapisal, da je uvedel na »svetokriškem pokopališču pravi preobrat v zasnovi nagrobnih spomenikov«.

Spomenik je postavljen na grobo obdelan kvader iz betona, ki prek konkavno upognjenega kamnitega podstavka s signaturo prehaja v okvir z vklesanim napisom spredaj Blag jim spomin!. Znotraj okvirja je nasut pesek, včasih so bile tu verjetno posajene cvetlice; omenimo, da se tovrstne rešitve pri Kunovarjevih nagrobnih spomenikih pogosto pojavljajo. Na sredini je bila prvotno nameščena kamnita vaza, lahko tudi svetilka, vendar je ostal le železen vijak. Sledi vertikalni del z napisnim poljem in s petimi portreti v ovalih, pri katerih gre tehnološko za tip fotografije na keramiki, ki se je uveljavila v 2. polovici petdesetih let 19. stoletja. Zaradi preglednosti so v prepisu napisa upodobljeni pokojniki označeni z znakom ●: 

RODBINA GOSTIŠA/ ●●●/ ●FRANC/ *28. 10. 1844. † 11. 7. 1928./ FRANČIŠKA●/ *10. 2. 1863. † 19. 12. 1909/ ALOJZIJ/ *20. 6. 1889. † 19. 3. 1927./ IVA/ 30. 6. 1901. † 12. 5. 1938./ TINCA/ *10. 2. 1902. † 20. 1. 1940./ LOJZE/ 1. (?) 5. 1922 † DAHAU 1945.

Nad napisom nizka slopa flankirata plitev marmornat relief s profilno upodobitvijo sedeče ženske s spodvitimi nogami, ki pred seboj kot v daritvi dviga roki, obraz pa obrača proti nebu. Čisto na vrhu spomenika je plošča, spet iz bolj grobega materiala, s povsem preprostim vklesanim križem. Površina figure je zglajena, ozadje pa črtkasto nakljuvano. Pod draperijo se kaže po naravi preštudirano telo v umirjenih oblikah, ki spominjajo na helenistično kiparstvo. 

S patosom obarvana figura kaže nedvomne sledi Kalinovega dleta, in sicer iz časa, ko je kipar ustvarjal v Kunovarjevi delavnici. Umetnik se je rodil leta 1905 v Solkanu in umrl 1975 v Ljubljani. Študiral je na Tehnični srednji šoli v Ljubljani in se je s kiparstvom srečal že tam, pri profesorju kiparju Alojzu Repiču. Študij je v letih 1924–1929 nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, zlasti je nanj vplival profesor Frano Kršinić, ob koncu šolanja je bil za kratek čas tudi pri Ivanu Meštroviću, izpopolnjeval se je v Franciji in Italiji. Izoblikoval je lasten, z realizmom zaznamovan slog, ustvarjal je predvsem v marmorju in bronu. Življenje med obema svetovnima vojnama je bilo zaradi pomanjkanja naročil za umetnike še posebej težko, tako da se je Kalin v začetku tridesetih let zaposlil pri kamnoseškem podjetju Kunovar v Ljubljani, kjer so množično izdelovali nagrobne spomenike za ljubljanske Žale in seveda širše; tam je ostal do konca vojne. Izuril se je v klesanju nagrobne plastike, nabožnih skulptur, posebno žalujočih figur in poduhovljenih angelov. Bil je član Kluba neodvisnih likovnih umetnikov (Neodvisni), prvo samostojno razstavo pa je pripravil v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1938; tedaj je pokazal tudi dva metra visokega Splavarja, ki stoji danes ob Blejskem jezeru, kopija pa v Celju. Naslednje leto je zmagal na natečaju za konjeniški spomenik kralju Aleksandru v Mariboru (skupaj z arh. Jaroslavom Černigojem), izvedbo pa je preprečila 2. svetovna vojna. Od konca vojne pa do upokojitve leta 1970 je bil prvi redni profesor kiparstva na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Mojstrski so njegovi doprsni portreti, po vojni pa je bil zaželen avtor številnih spomenikov NOB, kipar je bil tudi njegov mlajši brat Zdenko Kalin (1911–1990).

Prav figuralni del Gostiševega spomenika pa je še dodatno zanimiv, ker vidimo na hrbtni strani tega marmornega vložka vklesan napis: *4. III. 1883. † 6. IV. 1914/ Frančiška/ BRADAŠKA roj. ČERNE/ Soproga mestnega blagaj. v. p./ *27. XI. 1844. † 5. XI. 1918./ Gospod daj jim večni mir in pokoj/ večna luč naj jim sveti. Amen. R. I. P., kar pomeni, da  kipar ni uporabil novega materiala, ampak očitno fragment nekega starejšega (odsluženega?) nagrobnika.

Soprog imenovane Frančiške je bil verjetno mestni blagajnik v pokoju Ferdinand Bradaška. Časopis Slovenec ga omenja 2. avgusta 1897 v zvezi z Društvom za zgradbo zavetišča in vzgajališča v Ljubljani, kjer je bil prvi blagajnik, sicer pa so bili na čelu te ustanove tudi sicer zelo pomembni in ugledni možje. Omenimo vsaj podpredsednika, stolnega kanonika in župnika Janeza Flisa, ki je leta 1885 izdal prvo slovensko knjigo o zgodovini arhitekture, Stavbinski slogi: zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji in popravljanji cerkva, kar pomeni hkrati tudi prvo slovensko umetnostnozgodovinsko knjigo. Eden od dveh tajnikov društva pa je bil Ivan Šubic, ki je vodil združeno državno obrtno šolo oz. Tehnično srednjo šolo, katere absolvent je bil leta 1924 tudi Boris Kalin; bil pa je Šubic tudi prvi predsednik leta 1899 (ob petdeseti obletnici izuma fotografije) ustanovljenega Kluba fotografov amaterjev v Ljubljani (Kambič).

Glede na dejstvo, da je marmorni relief nedvomno delo Borisa Kalina, je moral biti Gostišev spomenik postavljen v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kipar sodeloval s kamnosekom Kunovarjem. Natančnejšo datacijo (post quem) pa bi omogočila vednost, kdaj je bila marmorna plošča z napisom o ženi ljubljanskega mestnega blagajnika v pokoju Bradaške, ki je umrla leta 1918, odstranjena z njenega groba oz. nagrobnika, ki je bil po vsej verjetnosti na ljubljanskem pokopališču. Relief je lepo primerljiv z drugimi Kalinovimi deli iz navedenega  časa, npr. z marmornim reliefom Doječe matere iz Vladne umetnostne zbirke iz leta1938. Glede na spolijo starejšega nagrobnika  pa lahko sklenemo, da so v Kunovarjevem podjetju zelo varčno ravnali z materialom, očitno zlasti z dragocenim marmorjem.

Literatura (izbor) 

Društvo za zgradbo zavetišča in vzgojevališča v Ljubljani, Slovenec, 2. 8. 1897, str. 3; L. M., Boris Kalin otvori razstavo, Jutro, 16. 9. 1938, str. 3; Boris Kalin (katalog razstave; predgovor Zoran Kržišnik), Ljubljana 1965; France Golob, Ivan Šubic, utemeljitelj obrtne in umetno-obrtne šole na Slovenskem, Loški razgledi, 31, 1984, str. 98-114; Mirko Kambič, Fotografska združenja, v: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1884-1899, Ljubljana 2003, 3, str. 126; Milček Komelj, »Epokalno delo« Janeza Flisa in zametki umetnostne zgodovine, v: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1884-1899, Ljubljana 2003, str. 42-44; Od obrti do podjetništva. Zbornik ob 30–letnici Območne obrtne zbornice Logatec (ur. Marcel Štefančič), Logatec 2006, str. 105; Simona Kermavnar, Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, str. 171; Mateja Breščak, Umetnost za nove dni. Kipi iz Vladne umetnostne zbirke, v: Umetnost za nove dni. Kipi iz Vladne umetnostne zbirke (katalog razstave), Ljubljana 2015, str. 6-18, 29.

Simona Kermavnar